Ljubljansko ogledalo: Bolje tisočkrat dobra knjiga kot tisoč slabih enkrat

Ljubljana – Ogledalo je tokrat dobilo priložnost opazovati srečanje pisateljev z dveh nasprotnih koncev globusa. Saj veste, če pri nas zvrtate luknjo v tla, pridete ven na Kitajskem, smo bili prepričani otroci.

Luknje na svoji strani sveta sicer niso zvrtali, na obisk so prišli kar z letalom. Pet kitajskih pisateljev – trije moški in dve ženski – je na povabilo Društva slovenskih pisateljev (DSP) pripotovalo v Ljubljano, kjer smo se jim pridružili pri ogledu mesta, obisku mestne hiše in na literarnem branju v prostorih društva. Aja, saj res. Mimogrede so v predsedniški palači obiskali tudi predsednika države.

Skozi meglo na Grad

Je že res, da pri nas kitajskih pisateljev ne poznamo prav dobro, zato naj samo na hitro povemo, kdo vse se je po naši kotlini potikal prejšnji teden. Ljubljanski grad so si ogledovali Liu Jianwei, zelo priznan pisec in scenarist, ki je zakrivil zgodbe marsikatere kitajske televizijske serije, pa Sun Huifen, strašno prijazna in nežna pisateljica, ki se v svojih pripovedih dotika predvsem ženskih tem. Granitne kocke ljubljanskih ulic so šteli še Guo Wenbin, sicer budist, ki piše tako pesmi kot romane, Wu Qijie, pisatelj s kopico nagrad, ter Mei Zhou, tibetanska pesnica in pisateljica, ki sicer prihaja iz province Qinhai.

Šli smo torej, tisto ponedeljkovo jutro, iz hotela v ljubljansko meglo. Čez Zmajski most, tržnico in z vzpenjačo naravnost na Grad. Povzpeli smo se na stolp, in ravno ko smo po zavitih stopnicah prisopihali do vrha, se je megla kot na ukaz začela dvigati. Fotoaparate iz torbe, poza sem, poza tja, razlaga o nekaj zgodovinskih zanimivostih Ljubljane pa spet nazaj dol. Skočili smo še v grajski muzej slovenske zgodovine, kjer je goste najbolj pritegnila freska Mrtvaški ples, ki nazorno prikazuje, da nas vse, kdorkoli že smo, na koncu življenjske poti čaka gospa s koso. Nihče ji ne more zares ubežati, pa tudi če jo skušamo podkupiti ali pregnati z molitvijo, kot to počnejo liki na freski – od trgovca do duhovnika.

Samo ne bodi žaba

Zvečer je bilo na sporedu literarno branje, na katerem je vseh pet pisateljev in pisateljic prebiralo odlomke svojih del. Občinstvo je zanimalo predvsem, kako se njihova dela slišijo v izvirnem jeziku, in izkazalo se je, da ima vsak od njih svoj način pripovedovanja. Čeprav večina poslušalstva ni razumela niti besedice, je bilo jasno, da je Liu oster pisec, medtem ko je najbolj subtilna med njimi gotovo Sunova, ki, tako se zdi, zelo prefinjeno, skozi metafore in prispodobe, pove svoje mnenje. »Ko sta na poti zagledali žabe, ki so skakale v vodo,« piše Sunova v zgodbi Ženski iz Hiše počivajočih konj, »je Pao Tan rekla kot majhen otrok, da misli, da je nesrečen, kdor se rodi kot žaba in mora skakati gor in dol po lužah. Tako dolgočasno. Nenadoma je bila sama videti kot žaba, ki hodi po ulici sem in tja, od vzhoda proti zahodu.« Ne bodi žaba, torej, je Ogledalo pomislilo ob poslušanju odlomka. Literarno branje se je, skratka, izteklo prijetno, z brbotanjem kitajskega jezika, pomešanega s slovenskim, in obratno.

Očarljivo pri predsedniku

Naslednji dan je prišel čas za srečanje s predsednikom. Glede na to, da je Ogledalo, priznamo, pričakovalo izmenjavo nekaj vljudnostnih fraz, je bilo ob predsednikovem očitnem zanimanju za kitajsko književnost in jezik prijetno presenečeno. Povedal je, da je kot otrok rad poslušal kitajske pravljice, pa da pozna enega največjih kitajskih pisateljev 20. stoletja – Lu Xuna. Glasen vzdih odobravanja iz ust tujih obiskovalcev in razlaga, da sta dva med njimi – Sunova in Guo – dobitnika Lu Xunove nagrade, nagrade, ki v kitajskem pisateljskem svetu velja največ. Kaj pa različni dialekti v scenaristiki in filmih, je zanimalo predsednika. Pa o vlogi ženskih pisateljic na Kitajskem. »Plačila so enaka,« je razložila Sunova. »Lahko pa povem tudi, da so pisateljice kdaj celo bolj cenjene kot pisatelji.« No, če izdamo majhno skrivnost – Sunova je bila nad predsednikom kar malce očarana. »Tako je čeden. In visok,« je Ogledalu šepnila na uho, ko smo po skoraj polurnem pogovoru zapuščali predsedniško palačo.

Za konec lahko le še zapišemo Guojevo misel, ki jo je dijakom novomeške gimnazije zaupal v sklopu literarnega branja: »Bolje tisočkrat prebrati dobro knjigo kot tisoč slabih knjig enkrat.« Pa še res je.