Ljubljansko ogledalo: Gnusno pohujšanje najpuščobnejšega kiparja

Kritika in politika ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani - slava pesniku ali spomeniku?

Sat, 05.03.2016, 12:00

Ko so leta 1905 na tedanjem Marijinem trgu odkrili spomenik največjemu slovenskemu pesniku, je dogodek pritegnil okoli 20 tisoč ljudi – kaj več jih takrat v Ljubljani niti ni živelo. A kmalu potem se je do postavitve spomenika javnost razdelila.

Razdeljenost je mati vseh polemik in Slovenci smo razdeljeni, odkar smo postali Slovenci, je uvodoma povedal Božidar Jezernik, redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na filozofski fakulteti, in se tako navezal na svoje prejšnje predavanje iz cikla Ljubljanske polemike, ki poteka na Ljubljanskem gradu. Tokrat je spregovoril o kritiki oziroma politiki ob postavitvi Prešernovega spomenika.

Vrsto let je trajalo, da si je Prešeren med Kranjci sploh izboril mesto tako zaslužnega pesnika, da bi mu postavili spomenik v prestolnici, o čemer se je govorilo tik po njegovi smrti leta 1849. Možne lokacije so bile štiri, Vrba, Kranj, Bled in Ljubljana. Na Bledu so mu ga leta 1883 res postavili, Ljubljančani pa so morali nanj čakati šestinpetdeset let. Oče naroda Janez Bleiweis je namreč svaril pred razmahom Prešernovega kulta, saj je bil kljub vsemu ta le preveč svobodomiseln in je večinoma pisal ljubezenske pesmi – za privzdignjenje slovenskega jezika pa je potrebno kaj več ... »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!« Te besede so ganile Bleiweisa in zato se mu je večji pesnik zdel njihov avtor Koseski. Drugi pa so veselo vodnikovali in niti pomislili niso, da bi postavljali spomenike nekemu Prešernu.

Na prelomu stoletja so Prešernu v bran stopili slovenski študentje na Dunaju, ga začeli povzdigovati v genija in zbirati denar za postavitev spomenika. Ker je ljubljanski župan Ivan Hribar vedel, da ima postavljanje spomenikov pomembno vlogo pri uveljavljanju Ljubljane kot političnega in kulturnega središča slovenstva, je k zbiranju sredstev pritegnil še vse slovenske občine.

Čast za izdelavo kipa je bila dodeljena kiparju Ivanu Zajcu, seveda pod budnim očesom občinskih mož. Izbrana lokacija na tedanjem Marijinem trgu je zahtevala nekaj urbanističnih sprememb. Na kraju, kjer danes stoji spomenik, je stala trgovina Pri Bučarju. To je bilo treba odkupiti in podreti. Po trgu in po zdajšnji Čopovi je tekla tudi najbolj prometna žila skozi mesto. Odkritje spomenika je bila prava politična manifestacija, ki je v novo prestolnico slovenskega naroda privabila pomembneže iz Prage, Beograda, Varšave in Moskve. Prešernov spomenik je postal simbolni branik slovenstva, je dogajanje tedaj povzel bodoči župan Ivan Tavčar.

Pohujšanje in lažni panslavizem

A vsi niso bili tega mnenja. Božje može je motila lokacija pred frančiškansko cerkvijo in še huje gola muza! Škof Jeglič je županu pisal, da je »gnusno pohujšanje in neprestano razžaljenje Božje«, in ga pozval, naj nesnago odstrani ali pa jo spodobno obleče. V protest se je sam odtlej na kolodvor vozil po drugi poti, da bi se na daleč ognil pohujšanju. V časnikih so skušali slovenskost Prešernovega spomenika ovreči z očitkom internacionalizma in zapisali: »Slovenski ta spomenik ne bo nikoli in ljudstvo ga ne bo nikdar smatralo kot svojo duševno last.«

Pisatelj Ivan Cankar pa se je spraševal, kaj se je tisti dan pravzaprav slavilo, Prešerna, spomenik, Bleiweisa ali Hribarja. »Toliko cvička se še nikoli ni stočilo v Ljubljani, toliko slovesnih govorov se še nikoli ni govorilo, celi potoki najglasnejših fraz so curljali po ulicah in so se stekali v Ljubljanico (...) – in praznik je bil semenj motovilastega slavokričanja in bobnastega vseslovanstva.« Tam je bil Prešernov spomenik, a Prešernovega duha ni bilo, je še pripomnil Cankar, ki je kot socialni demokrat nasprotoval predvsem dejstvu, da so imeli največjo besedo pri postavitvi spomenika liberalci.

Kot umetnostni kritik pa se je Cankar lotil tudi kiparja Ivana Zajca, ki mu je očital, da je »najmanj osebni, najpuščobnejši (to je beseda), najponižnejši slovenski kipar«. In nadaljeval: »Če bi na razpisu sodelovalo sedmero Rodinov, bi komisija za izdelavo spomenika vseeno izbrala Zajca.«

Profesor Jezernik je Zajcu pa tudi Cankarju s kritično časovno distanco stopil v bran. Z vrsto fotografij je dokazal, da je bil Zajec precej revolucionaren umetnik za tiste čase, celo subverziven. Cankar pa je počel pač to, kar je med umetniki tudi danes popularno. »To, da se umetnik izreka do političnih vprašanj, je nujno, tako kot je nujna politična dimenzija spomenikov.«

Prijavi sovražni govor