Ljubljansko ogledalo: Kdor ni skakal, ni bil Sloven'c, potem pa ... Šmarna gora

Skok v (bližnjo) preteklost: Kako smo na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu za Slovenijo spremljali naše fante.

Objavljeno
13. junij 2014 18.50
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
Ljubljana – Predvčerajšnim se je v Braziliji začelo svetovno nogometno prvenstvo, ki bo za mesec dni pobralo levji delež pozornosti na skorajda vseh zaplatah planeta. Ker naših fantov tam letos ni, je Ogledalo zavrtelo čas nazaj in pogledalo, kako smo prvo lastno nogometno pravljico v zgodovini samostojne Slovenije spremljali pred dvanajstimi leti.

Ja, dvanajst let je že minilo od nogometnega čudeža, pravljice in zgodbe, ki so jih takole po vrsti spisali zlati fantje slovenske nogometne reprezentance na začetku 21. stoletja.

Ker Ogledalo fuzbala ne spremlja niti redno niti vestno, si je pomagalo z zapiski iz Delovega arhiva. In naletelo na enega, ki ga je septembra 2001, ko je Slovenija s takratno jugoslovansko reprezentanco igrala neodločeno, spisal naš poročevalec iz Beograda: »Nad srbsko in jugoslovansko prestolnico so se včeraj zjutraj, po nogometni streznitvi, znova zgrnili črni oblaki. Remi s Slovenci pod poveljstvom 'generala' Srečka Katanca za Jugoslovane ni bil le enak porazu, temveč katastrofi. Ta pa je v jugoslovanskem nogometnem taboru sprožila pravo nevihto.«

Nogomet po vsem mestu

Da je bil najbolj oster beograjski Ekspres, je pisal, ki da je udaril kar čez vse in počez ter še dodal, da so »Janezi« domačim pripravili pravo učno uro nogometa. In še: »Slovenija, nekoč učenka, ki premore manj prebivalcev od Beograda, je še v tretje ostala neporažena. Kar se nam je zgodilo, pač ni naključje, saj smo vselej mislili, da bodo planinci izpod Triglava pokleknili pred veličino zvezdnikov.«

In so šli, oziroma je šla – Slovenija je šla naprej, in kdor ni skakal, ni bil Sloven'c. Junija pred dvanajstimi leti, ko se je začelo svetovno prvenstvo na Japonskem in v Južni Koreji, je poleg vse države, seveda, tudi Ljubljana dihala z nogometom. Ni bilo lokala, v katerem tisti mesec ne bi stal televizijski zaslon, kdor si je želel tekme gledati v pravem navijaškem razpoloženju, pa je svoj prostor pod nogometnim soncem poiskal pod dvorano Tivoli ali v športnem centru Triglav za Bežigradom.

Pod tivolsko dvorano so tako stale tribune za dva tisoč gledalcev, prenose tekem pa so si ti lahko ogledali na 45 kvadratnih metrov velikem zaslonu. V triglavskem športnem centru so veliko nogometno mrzlico začeli z ogledom uvodne tekme med Francijo in Senegalom, kasneje jim je prepevala trojica Lovšin, Predin in Kreslin.

Rajanje je trajalo, dokler je trajala slovenska nogometna pravljica. Ta se je, le kdo se tega ne spomni, končala z grenkim priokusom.

Se še spomnite Šmarne gore?

Drugega junija je Slovenija proti Španiji izgubila prvo tekmo na svetovnih prvenstvih (bilo je 1 : 3), takrat je general Katanec v 63. minuti Zahovića zamenjal z Ačimovićem. Naslednji dan je bilo v medijih zaslediti Zahovo razočaranje zaradi zgodnje zamenjave, a počilo še ni. Do 4. junija, ko sta se v slačilnici močno sprla Zahović in Katanec. Ta je dan kasneje na tiskovni konferenci v zdaj že znamenitih solzah povedal, da je moral poslušati marsikaj: »Slišal sem, da menjam samo Štajerce, da naj še kakšnega Štajerca zamenjam z Ljubljančanom, da sem ljubljanska p***a, da me lahko kupi kdorkoli ...« In potem legendarni stavek: »... da mi lahko kupi hišo, Šmarno goro ...«

Po novih zapletih in končnih razpletih je Zahović moral zapustiti slovensko vrsto sredi svetovnega prvenstva, fantje pa so potem izgubili proti Južni Afriki (0 : 1) in nato še proti Paragvaju (3 : 1).

Množice nogometnih navdušencev so tako tudi v Ljubljani kmalu zapustile prizorišča v Tivoliju in za Bežigradom, ljudje so preostale tekme prvenstva gledali doma ali v »svojih« lokalih.

Tisti, ki so si želeli to kratko, a sladko obdobje nogometne pravljice zapomniti za vedno, pa so si lahko kupili znamko, ki jo je slovenski nogometni reprezentanci v čast izdala Pošta Slovenije. Na njej je natisnjen navijač, opremljen z daljnogledom, na katerega steklih sta nogometna žoga in slovenski grb, njegov obraz pa je poslikan v barvah slovenske zastave. Vrednost znamke je bila 170 slovenskih tolarjev, natisnjena je bila v nakladi 80 tisoč izvodov.