Ljubljansko ogledalo: Iz govorilnic kličejo le še zaporniki in bolniki

Še pomnite, kdaj ste zadnjič stopili v javno telefonsko govorilnico? Najbrž je bilo kje v tujini. V kakšni improvizirani poštni pisarni na enem od hrvaških otokov, ko ste mami in atu sporočili, da ste živi in da je vreme lepo. Ali pa ste morda na Prešernovem trgu preklinjali dolgovezneža pred vami, ki se je »usedel na telefon«, da niste mogli prijatelju pravočasno javiti spremembe načrta. Najbrž se je pisalo leto 1989.

Nekdaj tako oblegano sredstvo komuniciranja, v Londonu denimo rdeča mestna znamenitost, celo več, ključni filmski rekvizit, v katerega se ujame žrtev izsiljevalskega ostrostrelca (Telefonska govorilnica) ali pa se vanj zateče nemočno dekle pred napadom iz zraka (Ptiči) in od katerega je odvisna usoda junaka, ujetega v matrico, je danes le še prozorni monument preteklosti, ki ga nihče več niti ne opazi. Kljub njihovi neuporab(lje)nosti v našem mestu tiho stoji še kar 835 telefonskih govorilnic. Po vsej Sloveniji pa 2355. Za primerjavo, v Mariboru jih imajo 120, na Obali 314.

Slovenija je namreč med 17 državami EU, ki javne telefonske govorilnice uvrščajo med univerzalne storitve. To pomeni, da mora izbrani ponudnik (pri nas je to Telekom Slovenije) zagotavljati zakonsko določeno geografsko pokritost z javno telefonijo, iz katere je mogoče brezplačno klicati na številke za klic v sili, torej 112 in 113. Po podatkih agencije za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) v povprečju 1,2 odstotka klicev na številko 112 pride iz javnih govorilnic.

Dobiček v zaporu

Zgodovinski zapisi pričajo, da se je pri nas telefonskih govorilnic v omembe vrednem številu nabralo v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1979 jih je bilo v Ljubljani že 245 in sredi osemdesetih je veljalo, da avtomatski javni aparati naredijo precej več prometa kot zasebni ali službeni telefoni. V devetdesetih smo imeli na tisoč prebivalcev približno 0,75 javne telefonske govorilnice. Kar ni bilo nič v primerjavi s Švico, kjer jih je v tistem času na tisoč Švicarjev stalo 6,6.

Na prelomu tisočletja je število govorilnic v naši prestolnici naraslo na 1489, potem pa začelo naglo upadati povsod po državi. Naslovi v časopisih so razglašali »Približno vsak drugi Slovenec ima mobilni telefon, govorilnice izumirajo«. A leta 2007 je s 3383 govorilnicami po vsej Sloveniji Telekom še vedno ustvarjal dobiček. In sicer na račun pogovorov iz zaporov in psihiatričnih ustanov oziroma bolnišnic. Te govorilnice, ki jih je štiri odstotke vseh, še danes ustvarjajo 80 odstotkov tovrstnega prometa. Večina govorilnic pa s prometom ne pokrije niti stroškov vzdrževanja, čeprav se ti znižujejo, ker odsluženih ne nadomestijo z novimi.

Od dinarjev do čipov

»Za krajevni klic vložite dva kovanca po 100 din,« je velevala nalepka na starih sivih telefonskih škatlah v osemdesetih, kar je bilo še enkrat dražje kot telefoniranje z domačega telefona. Težave z inflacijo, ki je tehnološke posodobitve niso mogle dohajati, so rešili žetoni. Najprej gladki, ki se jih je dalo zlahka ponarediti, potem pa taki z zarezami. Novembra 1989 so v Ljubljani postavili prvi dve javni govorilnici na magnetne kartice, tako imenovane telekarte, ki so imele to neprijetno lastnost, da če si jo kupil v Ljubljani, po vsej verjetnosti ni delovala v Novi Gorici. Sredi devetdesetih so jih zamenjale kartice s čipi, ki so v rabi še danes. Še leta 2012 so prodali nekaj manj kot 90 tisoč telekartic, vendar imajo pri Akosu na sumu predvsem zbiratelje.

Kakorkoli, karticam s čipom bije zadnja ura, saj jih je Telekomov dobavitelj pred mesecem dni prenehal izdelovati. Zaloge bodo zadoščale še za približno pet let. Ravno toliko časa, kolikor mora Telekom še skrbeti za javne govorilnice. V tem obdobju so se zavezali postopno zmanjševati število javnih govorilnic do leta 2020, ko naj bi na 3500 prebivalcev stala vsaj ena telefonska govorilnica. Od današnjih 2355 jih bo čez pet let v Sloveniji torej manj kot šeststo.