Tiskane izdaje
»Poznamo štiri vrste klošarjev. Tiste, ki živijo na cesti, tiste, ki živijo v zavetišču, tiste, ki imajo stanovanje, pa nimajo za najemnino, ker so izgubili službo in tiste, ki še imajo službo, a je najbrž ne bodo imeli več dolgo,« z življenjskim cinizmom zabeljeno resnico direktno udari Taubi čredico petnajstih 'turistov', ki so prišli na turo Društva Kralji ulice.
Shod za turo, poimenovano Nevid(e)na Lublana, je bil pred Prešercem, od koder štirje vodiči z izkušnjo brezdomstva že skoraj štiri leta vodijo skupine tujih in domačih turistov. Da, domačih turistov, ker ko te klošarji popeljejo po svojih »znamenitostih«, se še tako zaveden Ljubljančan v lastnem mestu počuti kot tujec.
»Poznate Prešernov trg?« je provokativno zastavil naš vodič in požel poglede z dvignjenimi obrvmi. »Tamle na stopnicah je baza pijancev. Tukaj pod spomenikom se zbirajo džankiji, v tistem vogalu pri banki pa prostitutke,« je začrtal nove koordinate najbolj obljudene lokacije v mestu. »Za tistimi lesenimi vrati cerkve dobiš zastonj zajtrk. Na tržnici, največjem socialnem marketu, pa branjevke poskrbijo, da brezdomci in revne ženice, ki živijo v okoliških hišah, ne ostanejo lačni čez dan. Sprehodite se kdaj, ko so stojnice že pospravljene, vedno nekaj hrane ostane na njih. To je za nas,« je pripovedoval Tomaž Golob, s posrečenim umetniškim psevdonimom Taubi (kot se po ljubljansko reče golobom). Umetniškim zato, ker je umetnik. Za sabo ima knjigo Ponovno rojen: pot iz pekla mamil, ukvarja se z gledališčem, posnel pa je tudi igrani film o življenju ljubljanskih klošarjev.
Turo je tistega vetrovnega in hladnega torka začel točno kot ura. Discipline in odgovornosti se je navadil v komuni dona Pierina v Italiji, kjer se je manj konstruktivnih lastnosti odvajal sedem let, potem ko se je pri trinajstih začel zadevati z mamili in je pri osemnajstih končal na cesti, kjer je ostal do tridesetega leta. V komuni se je tudi naučil italijansko, tako zdaj italijanskim turistom kaže Ljubljano v njihovem jeziku. Angležem, Rusom, Grkom in Nemcem, ki prevladujejo med obiskovalci te ture, pa v angleščini.
Kakšne zgodbe!
Od tržnice smo se odpravili na Poljanski nasip, tako imenovani klošarski center, kjer je Taubi spotoma razkrival mestne kotičke, primerne za spalnico, zapuščena telefonska govorilnica, niša pod kamnitimi stopnicami, skrit parkec, odklenjeno stopnišče ..., in z zanosom pokazal proti že štirideset let največji dnevni sobi za klošarje ‒ parku pri Ambroževem trgu. »Ta klopca je bila moj prvi dormeo. Hodil sem na poljansko gimnazijo in v tem parku prvič prišel v stik s klošarji. Kakšni liki! Vsi načitani, študirani. Kakšne zgodbe!« Ko je pristal na cesti, je raje, kot da bi šel v zavetišče v cukrarni, kjer je zaudarjalo po bruhanju in urinu, spal na klopci v parku. Flašo pod glavo, pa je. V zimskih mesecih se je dalo nekaj časa švercati tudi v študentskem naselju v Rožni dolini ‒ recimo v kopalnici, »pod enim tušem si se tuširal, pod drugim spal. V skupnih kuhinjah pa je vedno v loncih ostalo kaj pašte. Če si se dokaj zgledno obnašal in se primerno oblekel, te nihče ni opazil. Zdaj mi ne bi uspelo priti na ta nivo. Prej bi umrl,« z ozdravljeno mero sarkazma pripomni Taubi.
Na toplo ‒ v zapor
V Jugi so v zimskih nočeh za klošarje poskrbeli kar miličniki, ki so jih za čez noč peljali v zapor na toplo, danes niso več tako širokogrudni. Za to skrbijo društva in druge službe. Zavetišče na Poljanski celodnevno bivanje zagotavlja 28 osebam, od 20. do 8. ure pa jih v treh bivalnih kontejnerjih s po šestimi posteljami lahko prenoči 18. Tu delijo tudi brezplačna kosila. Ob našem obisku je bil na jedilniku piščančji zrezek v naravni omaki s kuskusom. Obrok, ki je ta dan nasitil 120 ljudi. Postelje so bile polno zasedene. »Brezdomcev je vsako leto več. Posledice krize leta 2008 se zares kažejo šele danes,« je povedal Mitja Verbovšek, socialni delavec, ki že dvanajst let v zavetišču, ki v Ljubljani daje streho nad glavo manj srečnim, poleg Vincencijeve zveze dobrote, zavetišča za brezdomne uživalce nedovoljenih drog in zavetišča božjega usmiljenja sester Misijonark ljubezni (ki iz neznanega razloga sprejemajo samo moške brezdomce).
Od 30 do 40 odstotkom brezdomnih se uspe pobrati. Mednje spada tudi Taubi, ki med svojimi velja za nekakšno zgodbo o uspehu. Tudi sam pravi, da mu gre dobro. Otresel se je odvisnosti, sem in tja sicer spije kakšno pivo, droge pa se ne dotakne več. Ob službi vodiča piše za mesečnik Kralji ulice, ki izhaja v 18 tisoč izvodih, in pripravlja novo monodramo. Septembra se bo s pomočjo društva Kralji ulice iz skupnega stanovanja v Dobrunjah preselil v čisto svoje neprofitno stanovanje.
Klošarske baze
Od trgovinice, po novem zadruge Stara roba, nova raba, hitro mimo zazidane propadajoče cukrarne ‒ največjega klošarskega hotela, pod most pod Roško cesto v bazo za narkomane, kjer sproti dobimo šnelkurz o odmetavanju igel, po Trubarjevi do parka Tabor, ki je, kadar ga ne zasedajo hipsterji s svojimi garažnimi razprodajami, največje narkomansko zbirališče (ker bojda v okoliških blokih živita dva največja dilerja), pa mimo Metelkove, kamor Taubi danes ne stopi, ker se je spridila od leta 1993, ko se je v prvih vrstah boril za njeno osvoboditev. Roga ne pozna dobro, zato tura ne vključuje obiska te lokacije. Vodi pa mimo elitnih blokov na Kotnikovi, kjer narkomani najdejo varno zaklonišče.
Sproti smo izvedeli, kje se pozimi da na hitro pogreti ‒ pri piceriji Parma, da ima vsak klošar svoje priljubljeno mesto, kar drugi spoštujejo in se umaknejo, ko pride tja. Da je bila solidarnost nekdaj večja. »Kar smo prižicali, smo dali na kup in eden se je odpravil v Amsterdam, tam nakupil drogo in jo prešvercal nazaj.« Romantične ljubezni med ljudmi, čeprav si delijo težko usodo, ni. So samo potrebe, je prepričan Taubi. »Ti meni, jaz tebi.« Na vprašanje, ali je bolje klošarju, ki te prosi za denar, morda dati kar pijačo ali sendvič, pa je odvrnil: »Vseeno, v vsakem primeru mu daš pir.«
Prepihanim in prezeblim se nam je po dveurnem sprehodu dnevni center Kraljev ulice na Pražakovi razodel kot najtoplejši dom. Tu se je že uro pred odprtjem pred vrati nabralo na desetine brezdomnih, ki jih na prejšnjih lokacijah ni bilo videti. Ko smo se mednje usuli turisti, se niso preveč ozirali ‒ morda bo zaradi takih tur kdo nanje odslej drugače gledal in jim v roko stisnil kakšen kovanec več.
