Tiskane izdaje
Za mladega umetnika ni boljše reklame od prestižne nacionalne nagrade, kakršna je nagrada Prešernovega sklada. Vsekakor ima to prednosti vsaj na domačem terenu, posebno če je to umetnik, ki se je raje podal v svet in redko nastopa v domovini.
Tega se je dobro zavedalo tudi občinstvo na koncertu Jureta Pukla, saksofonista, ki je za drzno ustvarjanje in sodelovanje s svetovno znanimi glasbeniki prejel omenjeno nagrado. Evropska turneja, ki jo je načrtoval, še preden je izvedel, da bo med letošnjimi lavreati, je tako padla kot sekira v med. Na njegovem prvem koncertu v domačih logih ga je pričakala polna dvorana v hiši Slamič. »Najbrž veste, da sem prejel nagrado. Ampak videti poln klub je tista prava nagrada, ki me vsak dan spodbuja k delu,« je omehčal publiko, ki ni čisto vedela, kaj jo bo doletelo.
Jure Pukl je namreč po zvezdah – tistih, ki so prijeli za inštrumente, in tistih, ki so jih zapisali kritiki – posegel na svojem predzadnjem albumu Abstract Society, s precej modernim in abstraktnim konceptom. Kar morda za marsikoga ni ravno prva izbira za mrzel torkov večer. A k sreči so še ljudje, ki se radi pustijo presenetiti. In nova Puklova zasedba ni razočarala. Sestavil jo je z nekdanjim cimrom, nemškim trobentačem Bastianom Steinom, pianistom Pablom Heldom, ki ga je k svoji zadnji plošči povabil tudi kitarist John Scofield, basistom Philom Donkinom in bobnarjem Colinom Stranahanom, ki si je čas vzel med turnejo s še enim slovitim kitaristom Kurtom Rosenwinklom.
Repertoar, dokaj demokratično sestavljen iz avtorskih skladb vseh petih, je zadobil zvočno podobo modernega jazza, z ravno pravšnjim groovom in spevnimi temami, ki so se zasidrale v znane sonorične koordinate ljubiteljev jazza, potem pa jih ponesle do novih, še neznanih obzorij. Vmes so se navdihnjene bravure solistov kot Ariadnina nit vile po labirintu kolektivne improvizacije. Lepo je bilo videti mlade poslušalce v zadnji vrsti, ki so se med basovskim solom s prstom na ustih »ššššššš ...« obračali k starejšima gospema, ki ju je v pogovoru nekoliko zaneslo. Prizor, ki je na koncertih klasične glasbe ravno obrnjen.
»Vidite, da free jazz ni tako grozen. Samo pametno ga je treba dozirati,« je očarane poslušalce za konec pozdravil Jure Pukl in požel iskren in zaslužen aplavz publike, ki že pet let precej zvesto spremlja koncertno ponudbo v kavarni Slamič na Kersnikovi.
Kriterij kakovosti
Glas o dobrih koncertih, ki se tam godijo vsaj trikrat na mesec, se širi predvsem po mailing listi in seveda od ust do ust. Vsaj tretjina je takih, ki ne zamudijo niti enega koncerta, pravi Goran Rukavina, ki drži roko nad izbiro zasedb. »Večina je dobro situiranih meščanov, starih 40+, ki cenijo prenos energije v živo z odra v avditorij in so za to pripravljeni tudi plačati vstopnino.« V Slamiču je za koncert navadno treba odšteti desetaka. Po izkušnjah se namreč držijo pravila, da ljudje bolj cenijo tisto, za kar morajo plačati.
V zameno gostje dobijo skoraj osebni tretma, skrbno premišljen sedežni red, dobro gostinsko ponudbo in glasbeni izbor, ki jih ne bo razočaral. Kljub temu da ponudba žanrsko variira od Plave trave zaborava, LeeLooJamais do Cubisma in jazzovskih big bendov, je obisk praviloma dober. Kar se glede na raznovrstnost zdi precej nenavadno. »Izhajamo iz premise, da se glasba deli na dobro in slabo. Ni na primer slabše glasbe od slabega jazza. Zato je na prvem mestu kakovost,« preprost odgovor ponudi Rukavina.
Tudi glasbeniki se na vabilo k nastopu v Slamiču radi odzovejo, saj vedo, da jim bo tu publika pozorno prisluhnila, ne pa veselo kramljala za mizami in jih jemala za zvočno kuliso. Tako bo v kratkem mogoče v rdeči dvorani pri Slamiču prisluhniti še Jazziani Croatici, Aleksandri Čermelj, Janezu Dovču in Primožu Grašiču.
