Ljubljansko ogledalo: Kreativna energija, ki privablja

Drugi jazz festival v Prulčku je že prvi večer privabil številne ljubitelje jazza in žive glasbe. Koncerti si bodo sledili do 10. oktobra.

Objavljeno
03. oktober 2014 21.08
Koncert/Kukushai
Tina Lešničar, Ljubljana
Tina Lešničar, Ljubljana
Ljubljana – Kako bolje začeti klubski jazz festival kot z znanim imenom, kakršno je Nina Strnad. Veselje je bilo videti, kako se je njena nekoliko priletna zvesta publika, vajena prostornih dvoran etabliranih institucij, pomešala z dijaško in študentsko klientelo in se nagnetla okoli bara v Prulah.

»To pa je praznik!« je ob pogledu na preplavljen vrt in notranjost prizorišča (po grobi oceni je bilo ljudi okoli dvesto) vzkliknil občasni obiskovalec. Večina je vedela, da jih čaka večer doživete izpovednosti izpiljenega vokala prekaljene pevke, a Prulček vedno bolj dobiva sloves kluba, ki vsakič preseneti z glasbeno kakovostjo četudi neznanih nastopajočih. Nina Strnad seveda ni razočarala. K prav za to priložnost izbranemu repertoarju, v katerem so prevladovali v slovenščino prevedeni standardi Shirly Horn, je dodala nekaj svojih pesmi, za katere je sama napisala besedila, glasbo in aranžmaje. Za nemoteno ponotranjanje vseh nians njene interpretacije bi se morala publika sicer nekoliko kultivirati, a tudi žvenket kozarcev in kramljanje, če je pridušeno, dajeta čar nastopu v jazzovskem klubu.

Pomanjkanje prostorov, v katerih radijski sprejemnik zamenja glasba v živo, dokazuje tudi vse večji obisk dogodkov v Prulčku, ki je postal prava mestna atrakcija. Glas o novem »placu z živo muziko« se je doslej širil v glavnem od ust do ust oziroma od všečka do všečka na družabnih omrežjih. Opazno pa je obisk narasel po objavi dogodkov v Napovedniku in knjižici Turistično-informacijskega centra. Ravno tam je Prulčka našla mednarodna družba med obiskovalci drugega večera festivala. »Pol dneva sem v Ljubljani in tole je izjemno doživetje! Še posebej v tako majhnem mestu,« je navdušeno pripomnila Avstralka v družbi Kolumbijke in dveh Kanadčanov, ki so se načrtno odpravili iskat klub z jazz glasbo, takoj ko se je njihov vagabundski čevelj dotaknil slovenskih tal.

Tisti večer smo bili priča prvemu živemu nastopu svežega tria Kukushai, ki se napaja z rotterdamske glasbene scene. Študij jazza na tamkajšnjem konservatoriju Codarts je združil pianista Roka Zalokarja, vokalistko Evo Poženel in bolgarskega bobnarja Martina Hafizija. Sramežljivo nori (kot namiguje ime) nekonvencionalni trio je presenetil z izvirno eksperimentalnostjo. Sprva res nekoliko zadržano, saj so se precej drzno odločili predstaviti svoj najnovejši repertoar (čeprav je bila za poslušalce izkušnja scela nova), v nadaljevanju, ko so na vrsto prišle skladbe s pravkar izdanega prvenca, pa vedno bolj suvereno in »kuku«. Tisto, kar njihovi glasbi da suspenz in jo poganja od liričnosti v eksperiment, je prav vokal Eve Poženel, ki iz skladbe v skladbo niha med klasično šolano čistostjo in ekspresivnimi histeričnimi kriki. Nekaj mesecev stara skupina, s še toplim albumom svežega avtorskega materiala in verjetno uspešnico – Physicist, nedvomno obeta. Danes jih recimo lahko ujamete v Kavarni Idrija, jutri pa v Dolu pri Ljubljani.

Klofuta zalegla

Spomladanski šamar, kakor so v Prulčku naslovili devetdnevno glasbeno prireditev, s katero so v maju hoteli osvežiti glasbeno dogajanje in obuditi kulturno zavest v mestu, je očitno zalegel. Potiskanje meja, če ne že kar izzivanje – dogajalo se je do jutranjih ur, tako rekoč gverilsko, z vso pripravljenostjo prevzeti odgovornost za morebitne kršitve mestnih odlokov – je bilo začuda sprejeto z odobravanjem. Oddelek MOL za kulturo je sporočilo doumel in Prulčku podaljšal čas obratovanja vrta do polnoči, pijačo pa lahko strežejo do enih zjutraj.

Že uvodna dneva oktobrskega Prulčkovega jazz festivala sta nakazala smisel za programsko snovanje, z odprtim pogledom in širokim pregledom aktualnega dogajanja na slovenski jazzovski sceni. Skupina zanesenjakov, od nedavnega povezana v zavod Derridas Derri, je v sodelovanju z vodstvom bara Prulček v svoji misiji sistematičnega grajenja scene nepopustljiva. Vztrajajo tudi pri brezplačnih dogodkih in samoprispevkih za nekatere še neuveljavljene skupine. »Ne gre samo za barski program, radi bi usmerili pozornost na potencial, ki ga ima slovenska glasbena scena,« je povedala Lucija Seljak. Če se bo njihovih smernic nalezel še kakšen slovenski klub, bi se lahko oblikovala mreža, ki bi glasbenikom omogočala že konkretno slovensko turnejo.

Če se je nekaj časa zdelo, da nekdanji Mercator bar, kljub kozmetičnim popravkom, pač nikoli ne more postati pravi jazzovski brlog, pa se je v Prulčku v dobrem letu in pol nakopičilo toliko dobre energije, ki privablja vedno nove kreativne pobude. Po treh uspešno izvedenih manifestacijah bo bržkone kmalu prišel čas, da privabijo tudi kakšno sistemsko finančno spodbudo.