Ljubljansko ogledalo: Na kratke!

V Kinodvoru so pred kratkim pod naslovom Naši kratki 8 pripravili ljubljansko premiero treh domačih kratkih filmov. To so DvaEna Petra Bratuše, Jašek Urbana Zorka in Ljubezen na strehi sveta Jana Cvitkoviča.

Seveda je iskati skupni imenovalec med tremi kratkimi zgodbami, treh režiserjev, različnih generacij in prominenc, tako rekoč blasfemično. A po ogledu se tak način obravnave ponudi sam od sebe. Najprej namreč zbode v oči vsem skupna lastnost, in sicer – vsi so dobri. Nadalje so vsi trije urbani, čeprav vsaj Cvitkovičeva Ljubezen na strehi sveta to skriva prav do konca. Ne samo da so filmi mestni, dva sta celo odkrito ljubljanska, Cvitkovičev portret lahkotne neznosnosti sobivanja pa je postavljen v nedoločljivo distopično mesto – čeprav je zgodbo navdihnil nadrealističen prizor nad stolpnicami Beograda. Imata pa zato odlična Marijana Brecelj in Ivo Barišič prepoznaven žabarski naglas.

Posvečeno taksistom

Ljubljana v filmu DvaEna Petra Bratuše je videti naravnost z božične čestitke. Če ne bi sprehod po mestu ta hip ponujal natanko istega pogleda, bi se nam ob filmu še milo storilo po Modičevih girlandah. Zgodba je posvečena taksistom – navdihnil jo je resnični dogodek in je nekakšna ljubljanska epizoda Noči na Zemlji. Aleš (Borut Veselko), ki si je zafural življenje (ali pa so to zanj storili drugi – njegove zgodbe pravzaprav ne izvemo), zdaj fura taksi in v njem povečini arogantne mestne snobe in objestno mladino. Praznične lučke usmerjajo pozornost stran od prozornih odnosov in žalostnih usod ljudi, za katere je upanje vse, kar jim je ostalo. Upanje na boljše čase, morda take, kakršni so nekoč že bili. Kljub kritičnemu podtonu film poje odo Ljubljani – nekdaj veličastnemu Plečnikovemu stadionu, preplesanim nočem v Nebotičniku, nepozabnim filmom v kinu Union in hvaležnemu občinstvu, ki je več ur čakalo, da bi slišalo igrati Louisa Armstronga. To je Ljubljana, ki se je je vredno spominjati.

Nazaj v sedanjost. Sprane silhuete mesta, brezizrazna panorama, prazna parkirišča pred velikimi trgovinskimi centri ... in rešetke – nad nami. Stene se vedno bolj ožijo, izhoda ni. Znajdemo se v jašku pod enim od zapuščenih parkirišč. Zašvasani. Tesnoba in panika, ki grabita Miho (Anže Zevnik), falilranega študenta, grabita tudi gledalce v dvorani. »Pot je moja volja in jo poznam!« je mantra, ki si jo ponavlja izoliran in ujet med svoje idealistične umetniške ambicije in realnost pospravljavca nakupovalnih vozičkov. Skozi rešetke mu kričijo naključni mimoidoči: »Če me kej razpizdi, so to cmeravi umetniki in napol izpeljani koncepti!« Formalno izzivalen, absurdno komičen in ravno prav simbolen je Jašek vsekakor dobro izpeljan koncept. Skupaj z drugima prikazanima filmoma pa podaja celostno izkušnjo sodobnega življenja v razponu treh generacij.

Ta kratki, ta dobri

Že večkrat se je izkazalo, da kratka forma nekaterim našim režiserjem precej dobro leži, morda celo bolj kot dolga. Nekateri naši režiserji so v tem pogledu pravzaprav šprinterji. Njihove kratke filme odlikujejo eksplozivnost, osredotočenost in jasen cilj. Uspeh si zagotovijo z dobrim štartom, prav aristotelovsko proti sredini ekscelirajo in v finišu presenetijo z dodatnim influksom energije. Škoda, da se na kratkih progah preizkušajo izjemoma in predvsem še v času študija, tako za trening. Kratki bi bili lahko paradna disciplina naše izbrane vrste.

Da je to zares svojevrstna disciplina, ki si zasluži posebno pozornost, tako na velikem platnu kot na malih ekranih, v zadnjem času opozarja več festivalov, specializiranih za kratko formo. Že drugič zapored pa bodo kratki v središču pozornosti na najdaljšo noč v letu. Na zimski solsticij,

Enaindvajsetega decembra bo potekal pravi celovečerni maraton kratkih. Vrteli se bodo v Kinoteki in v petnajstih dvoranah Art kino mreže po Sloveniji. Ogled filmov v kinih bo brezplačen. Nekatere bodo vrteli prek vimeo kanala Slovenskega filmskega centra, vrtela pa jih bo tudi nacionalka. Na kratke, torej!