Ljubljansko ogledalo: Naj se vam vse lepo izteče

Človeka se navdih poloti ob najbolj nemogočem času in na najbolj nemogočem kraju. Pogosto na stranišču.

sob, 23.12.2017, 09:00

Človeka se navdih poloti ob najbolj nemogočem času in na najbolj nemogočem kraju. Ideje nas vržejo pokonci sredi noči, da jih potem krmežljavo tipkamo na zaslon mobitela, ali pa nas ustvarjalna nuja zgrabi ravno sredi opravkov na stranišču. In ker tam človek ponavadi nima pri roki beležke, je logično, da bistroumnost zapiše na zid.

Sicer manj kot v preteklosti stranišča v ljubljanskih lokalih, barih, klubih in gostilnah še vedno dokazujejo, da kreativnost ne pozna meja. Resda imajo danes v bleščečih prenovljenih mestnih lokalih tovrstno dejavnost večinoma za vandalizem, ponekod pa so jo le sprejeli, in tam je svojevrsten dekor, če ne kar duša prostora.

Zakaj se nekatere najboljše ideje človeku porodijo prav na stranišču, najbrž ne bi znali razložiti niti znanstveniki. Bržkone gre za tisto primarno potrebo, klic narave, prvinski gon, spontani izliv (misli, seveda). Nekdo je nekoč zapisal, da je pisanje na straniščni zid, ker ne predvideva ne finančne nagrade ne kritiškega priznanja, najčistejša oblika umetnosti. Morda to res velja za globokoumne filozofske misli, izražene v najbolj intimnih trenutkih, tako rekoč rojene nekje med bolečino in užitkom. Kot recimo Ni upanja, ni strahu. Ali pa Kako kmalu pride zdaj?. Pa poetično baudelairovsko poistovetenje z naravo Sem požgana trava. Morda tudi javno izpričanje svoje politične in etične drže Js sm #ZA, da se nehamo slepomišit.

A toaletna filozofija ima veliko izvorov, stanj in faz. Sega od preprostih v večnost (no, vsaj do prvega beljenja) zapisanih izpovedi goreče ljubezni, Milena, ljubim te!, pa do bolečih spoznanj, ki si jih priznamo šele takrat, ko jih vidimo napisane črno na belem, Nima me več rad. Taki napisi ponavadi nagovorijo samooklicane psihoanalitike, ki nato straniščno steno spremenijo v terapevtski forum. Z replikami ubogi trpeči duši priskočijo na pomoč v smislu Bolje ti bo sami ali pa ponudijo alternativo Jaz sem prost!. Včasih se kdo čuti dolžnega vesoljno javnost obvestiti o spremembi resnice, zapisane na zidu. Na enem od ljubljanskih stranišč je vidna taka samokorekcija. Napis Dons mava z Andrejčkom 6 mesecev zveze. Še na 600 več! je prečrtan, spodaj pa z drugo barvo piše Narazen sva šla.

Pišeš, kar piješ

Spet drugje nam med opravljanjem potrebe krajšajo čas dobronamerna voščila, Naj bo tvoje življenje kot rola toaletnega papirja – dolgo in uporabno, ali pa eden duhovitejših: Naj se vam vse lepo izteče. Ker nas včasih navdihne to, kar je pač pri roki, se nekateri zapisi omejijo na opisovanje estetskih in dolžinskih parametrov ženskih oziroma moških intimnih delov. Tako stena postane poligon za nekakšen »pissing contest«, tekmovanje, komu dlje nese. Neredko služi tudi za obračunavanje z nekom, ki je pišočemu očitno storil nekaj hudega, zakaj bi sicer na zid napisal njegovo telefonsko številko in poleg še »hot line«?

Načeloma tudi tukaj velja rek povej mi, kaj piše na stranišču, in povem ti, kdo hodi v ta bar. Obstajajo toaletni zidovi, pravzaprav platforme, »hubi« za sproščanje prekipevajočega navdiha vedno ustvarjalnih, žuborečih idej polnih hipsterjev. Njihovi dovtipi mezijo še po stenah stranišča in se prelivajo iz napisa v napis.

Bari in pubi s pretežno pivopivsko klientelo pa so v večini v svojih sekretnih modrostih omejeni na heraldiko najljubših nogometnih klubov in slogani, s katerimi izkazujejo pripadnost temu ali onemu moštvu. Tu in tam je zapisana kakšna pomembna letnica ali pa zgolj podpis, v grafitarskem narečju bolj znan kot tag. Z njim hoče ta, ki je tam, preprosto povedati, da je bil tam. Če to dejanje enačimo z markiranjem teritorija v živalskem svetu, je človeško podpisovanje na stranišču tako rekoč redundantno početje.

Do večne slave

Tu in tam pa se zgodi, da s podpisom človek doseže neskončno slavo. Kdo zavraga je ta Insan, se sprašujejo Ljubljančani, ki jim je do sekretne literature mar. Insan je bil tukaj, Insan je na meji, Insan to, Insan ono, Insan, izgubljaš se iz spomina ... zapisom skrivnostneža sledimo po različnih straniščih po mestu.

Nekateri se ne zadovoljijo zgolj z napisom, ampak k modrostim prispevajo še likovne detajle. Za nekatere zidne poslikave so si morali straniščni umetniki bržkone vzeti precej časa. Tehnike segajo od svinčnika na les, kulija na ultrapas, šminke na knauf, flomastra na keramiko do graviranja z ostrimi predmeti in praskank. Zato, ko boste naslednjič z bolečim mehurjem že celo večnost čakali pred zasedenim vecejem, pomislite, da se za vrati morda dogaja nekaj pomembnega.

Povezane novice

Bil je dober in topel – Prebranec
16. december ob 12:00
Ljubljansko ogledalo: Slovo od literarnih večerov v družbi priznanih imen slovenske sodobne proze v Tovarni Rog.
Prijavi sovražni govor