Ljubljansko ogledalo: Naprej in nazaj med zapletenimi družinskimi odnosi

Letna predstavitev zaključnih filmov študentov AGRFT – Humorni, družbenokritični, dramatični in empatični.

sob, 13.02.2016, 12:00

Projekcije diplomskih filmov študentov AGRFT, vsaj odkar potekajo v Kinu Šiška, so poseben dogodek, zanimiv tudi za širšo javnost. Predvsem zaradi ozračja, ki jih spremlja. Ponavadi se velika dvorana napolni do zadnjega kotička, da morajo zamudnike posesti kar po tleh. Vsak film pa pospremijo bučen aplavz, kolegialni medklici in ponosno prikimavanje profesorjev mentorjev.

Ta teden so mladi režiserji, na pragu novega profesionalnega ustvarjalnega obdobja, spet predstavljali svoja zaključna dela. Od 9. do 12. februarja se je v trinajstih kinematografih Art kino mreže po vsej Sloveniji vrtelo devet kratkih filmov in dokumentarcev. V sredo pa so bili v Kinu Šiška posebej predstavljeni štirje pogledi mladih filmarjev na svet. Humorni, družbenokritični, dramatični, empatični.

Očetje in sinovi ter sestrska ljubezen

Klemen Berus je posnel sodobno ljubezensko zgodbo med divjo aktivistko Ano (Lucija Lila Tratnik) in glasbenikom Sandijem (Tadej Koren Šmid), ki si kruh služi z igranjem kitare v mehiški restavraciji. Nekdanja sošolca se po naključju spet srečata med eno od Aninih akcij, ko gola z barvo poliva krzno na lutkah v izložbi veleblagovnice. Čeprav se Ana zdi neustrašna, svobodomiselna in sproščena, pa je v ljubezni precej bolj zadržana. Zato Sandijevi direktni osvajalski podvigi neslavno propadejo. Da bi omehčal upornico, se mora bolj potruditi in tudi kaj žrtvovati, na primer svojo kitaro. S kombinacijo različnih filmskih formatov, počasnih posnetkov in premišljenih montažnih rezov je režiserju pri filmu Riot Ana uspelo v humorne zaplete vnesti elemente presenečenja. V odsev življenja današnje mladine pa tudi senco mešanih signalov. Mlada zaljubljenca namreč kljub svoji načelni kontrakulturni poziciji pri rdečem semaforju na prazni cesti še vedno pridno stojita in čakata na zeleno luč. Tako je v načelnem nasprotovanju sistemu vedno tudi kanček konformizma.

Da življenje mladega protagonista Mateja Gabra (Filip Samobor), ki v avtu po telefonu v nemščini govori s svojim nosečim dekletom, vseeno ni tako brezskrbno, daje slutiti škripajoče dramatična glasba skladatelja Andija Koglota, ki pospremi Matejevega audija z nemško registracijo do urejene soseske v Ljubljani. Bodoči mladi raziskovalec se vrne v rodno mesto, da bi obiskal očeta in morebiti izprosil kakšen evro za novo stanovanje, ki ga imata z dekletom ogledano. Toda očeta (doživeto ga odigra Boris Ostan) najde v nezavidljivem stanju. Osamljenega, zanemarjenega, zmedenega in brezposelnega. Izkaže se, da ga je poslovni partner brez sramu izrinil iz skupnega podjetja. Matej skuša očetu pomagati, a si mora po dramatičnem zapletu na koncu le priznati, da oče ni več isti in da je postal žrtev lastne norosti. Režiser Jan Marin v filmu s pomenljivim naslovom Nazaj precej zrelo problematizira odnos med starši in potomci v trenutku skoraj neizogibnega zasuka, ko mlajša generacija prevzame skrb in odgovornost za starejšo.

Tudi v filmu Eme Muc Na novo ima glasba eno opaznejših vlog od začetne do odjavne špice, ki sta bili ob omembi posameznih imen ustvarjalcev filma pospremljeni z navdušenimi vzkliki iz dvorane. Prav za film je glasbo spisal mladi skladatelj Anže Rozman in zgodbi o sestrah (Živa Selan in Ana Urbanc), ki smrt staršev doživljata vsaka po svoje, dal posebno, razgibano atmosfero, ki je dobro povzela občutje soočanja z izgubo, odtujenega odnosa med sestrama, dozorevanja, osamosvajanja in brezpogojne sestrske ljubezni. Film je zato tudi dober primer plodnega sodelovanja med študenti umetniških akademij, ki si ga v prihodnosti obetamo še več.

Načeta brezskrbnost otroštva

Najdaljši aplavz pa je v sredo v Kinu Šiška prejela impresija Male ribe režiserke Maje Križnik. Ne brez razloga. Z občutkom grajena zgodba o deklici (Lana Brina Korbar), ki poletje preživlja pri starih starših (Silva Čušin in Janez Škof) na deželi, z malo dialoga, dobro režirano igro nedoletnih igralcev in subtilno fotografijo namreč ustvari doživet potop v otroštvo, ki ni tako brezskrbno, kot bi moralo biti. Zamolčane skrivnosti staršev prodirajo v občutljiv svet otrok, ki si lastnih občutkov še ne morejo pojasniti. Nerazrešeni odnosi odraslih pa zmotijo tudi rutinirani vsakdanjik dedkov in babic, ki se odtujenim potomcem ne znajo več približati. Film vseeno ostane na realistični ravni in se izogne domišljijskemu eskapizmu. Prek drobnih trenutkov, objemov, pogledov, besed gledalcu tesnoba sončnega poletja, po katerem nič več ne bo kot prej, počasi lega na dušo vse do zadnjega kadra.

Prijavi sovražni govor