Ljubljansko ogledalo: »Našemu Prešernu se je določil le neznatni trg«

Ljubljana – »Poročevalec predlaga, da se izvoli odsek petih članov, katerega naloga bode, določevati imena mestnim trgom in ulicam,« so 15. januarja 1889 sklenili na seji mestnega sveta in takratni župan Peter Grasselli je odločitev potrdil. Te dni tako mineva 125 let od ustanovitve stalne komisije za poimenovanje ulic in trgov v našem mestu.

Ob tej priložnosti je v steklenem atriju mestne hiše na ogled razstava o začetkih tovrstnega poimenovanja ulic. Ogledalo si jo je seveda ogledalo. Še prej pa smo si prebrali razloge, ki so jih takratni mestni svetniki navedli za poimenovanje ulic in trgov po zaslužnih Ljubljančanih in pomembnih Slovencih.

Takole so zapisali: »Kakor znano, določeval je imena ulicam našega mesta še prejšnji občinski svet, kateremu ni bilo dosti mar za narodne razmere. Od tod je prišlo tudi, da se je določil našemu Prešernu le neznatni trg, Vodniku le male ulice, medtem, ko so imenovali druge večje in lepše trge in ulice z njim se dopadajočimi imeni. Pri vsih večjih mestih imenujejo trge in ulice po domačih zaslužnih možeh. Pri nas na primer nimamo nikake ulice ali trga, ki bi nosila ime narodnega prebuditelja dr. Jan. Bleiweisa, ne Kopitarjevega, ne Tomanovega i.t.d., kar bi bilo vsekakor umestno in pravično.«

Še na isti dan je bila tako ustanovljena komisija, ki so jo sestavljali gospodje Ivan Hribar, Fran Povše, Ivan Rozman, Josip Vošnjak in Tomo Zupan.

Ulice dobijo slovenske napise

Na razstavi, ki bo na ogled do konca meseca, zvemo, da je sprva ljudstvo ulice in trge poimenovalo po njihovih značilnostih, ljubljanske hiše pa so vsaka svojo številko dobile leta 1770.

Ljubljana je bila takrat razdeljena na krajevne enote Ljubljana mesto (obzidani del), Karlovško in Kapucinsko predmestje, Šentpetrsko predmestje, Poljane in Kurja vas.

No, proti koncu 18. stoletja so obzidje okoli starega mestnega jedra porušili, mesto se je čedalje bolj širilo, zato so imena ulic in ulični napisi postali nujni. Res so jih uvedli, toda vse do leta 1848 so imeli ulični napisi nemško podobo. Tega leta je Bleiweis predlagal poslovenjenje nekaterih uličnih imen, predlog pa je mestni odbor sprejel 20. aprila istega leta. Ljubljanske ulice so tako dobile tudi slovenske napise, ki so bili postavljeni nad nemškimi.

Za vsako ulico svoje ime

Ogledalo je z zanimanjem prebiralo, da so se takrat na magistratu odločili tudi za uvedbo novega sistema oštevilčenja hiš, kot ga poznamo še danes. Na eni strani ulice so tako hiše dobile lihe številke, na drugi sode, na trgih pa so hiše oštevilčili v krogih.

Prav tako so bila določena načela za ulična poimenovanja. Vsaka ulica, tudi če je v njej stala le ena hiša, vsak trg in vsaka cesta so morali imeti svoje ime, pri čemer se imena niso smela ponavljati (tedaj sta bili na primer dve Tržaški cesti).

Poenotili so se tudi o osebnostih, po katerih so lahko imenovali ulice. To sta bila na primer Marija Terezija in Jožef II., zaradi zaslug za šolstvo na Kranjskem. Iz vrst slovenskih reformatorjev so to bili Primož Trubar, Jurij Dalmatin in Adam Bohorič, od pesnikov, znanstvenikov in kulturnikov pa so si to čast zaslužili France Prešeren, Valentin Vodnik, Janez Vajkard Valvasor, Jurij Vega in Žiga Zois.

Tudi rimska doba je bila v očeh takratnih občinarjev dobro zapisana, zato naj bi v uličnih imenih dobila svoj spomin, od mož, posebno pomembnih za Ljubljano, pa sta bila omenjena župan Mihael Ambrož in veletrgovec Jakob Schellenburg.

Zanimiva spletna aplikacija

Na razstavi je mogoče zvedeti še marsikaj zanimivega o začetkih poimenovanja naših ulic in njegovem nadaljevanju, preveč za prostor, odmerjen Ogledalu.

Se pa Ogledalo po ogledu razstave sem ter tja prav fino kratkočasi z novo spletno aplikacijo, ki je na voljo na spletni strani mestne občine. Z njo lahko za prav vsako ljubljansko ulico preverite, kako, kdaj in po kom je dobila ime. Super stvar.