Tiskane izdaje
Lokal z najdaljšim imenom, lokal, kjer so sendviče prodajali na centimetre, lokal, kjer so se zbirali ljubljanski kreativci, filmarji in umetniki, lokal, kjer si nekoč pijačo naročal skozi okno. Lokal, ki ima celo svoj film. Film je Jebiga, lokalu pa se skrajšano reče Žmauc.
Kdo sta Žmauc
Za mizo ob točilnem pultu so se tako nagnetli Matej Družnik Miško, Jure Sotler, ki je skupaj z oblikovalskim kolektivom Kladivo poskrbel za celostno podobo lokala, Miha Hočevar, režiser filma Jebiga, sicer pa še danes Žmaučeva stalna stranka, Nina Kožar in Mitja Šedlbauer, ki sta zastopala prvotno klientelo lokala, in pa Anuška Delić, ki je prišla obujat spomine na svoje natakarske izkušnje za Žmaučevim šankom. Te je dan kasneje z Ogledalom delila tudi Katja Golob.
Med pogovorom so mimo hodile, pozdravljale in nazdravljale stare in nove face lokala, za katerega se zdi, da obstaja od nekdaj.
V resnici se je pisalo leto 1996, ko je začel svojo pot, ideja pa je v glavah zakoncev Matjaža in Ksenje Pucher vzklilo že kakšno leto prej. Odločila sta se namreč, da bosta odprla »en tak sendvič bar«. Plac sta imela, vse skupaj je bilo treba le še domiselno zastaviti.
»Rekel sem mu, da lahko da prostor uredit kakšnim svojim bedastim arhitektom, ki bodo naredili navadno sranje, ali pa ga zaupa kladivovcem, ki ga bodo sigurno naredili kaj bolj zabavnega,« je potovanje po poti spominov začel Miško, ki je sicer pravice za ime prodal za eno pivo.
Besedno zvezo »od brata prjatu« je namreč uporabljal podobno kot »baje« oziroma je v resnici pomenila že kar debelo laž. »Saj veš, če si o čem nabijal, pa si potem rekel, da ti je 'od brata prjatu' to razlagal,« je etimološki pomen drugega dela imena razložil Miško. Prvi del je nastal nekega dne, ko sta z Juretom sedela pred lokalom Arhiv, Miško pa je nekoga – ne spomnim se več, koga – klical v Truebar. Tamkajšnja natakarica je imela polne roke dela, bila je nervozna in ni vedela, kdo naj bi bil človek, ki ga je hotel dobiti na telefon. »Kaj kdooo, kaj kdooo, od Žmauca sooosed!« se je z oponašanjem Miškovega dretja v telefon v zgodbo vključil še Jure.
»Tale iz oglaševalske branže je pa samo zastrigel z ušesi in me vprašal, če mu dam to ime,« ga je zatožil Miško. »Dej za pir, pa ga mej, sem mu rekel, in evo, tako je nastalo ime.«
»V zgodbo sem vključil še Natana, ki je lokal porisal, vse ostalo je zgodovina,« ja jasen Jure.
Utrip so mu dajali pestri liki
V Žmaucu so se od samega začetka zbirali liki z vseh vetrov, ni bil sicer prvi lokal takšne, bolj zanimive sorte (vsi v en glas se spomnijo še Truebara in Sax puba), »nam je pa očitno še najbolj sedel, tako lokacijsko kot vsebinsko,« je pojasnil Miha, ki je krajše zapiske, v katerih so se znašli tudi osnutki za film Jebiga, pisal ravno za Žmaučevim točilnim pultom: »Tako sem pač preganjal čas. Če bi cel dan preživel v Tivoliju, bi pa ta delal vtis name, ali pa sprehajalci psov. Je pa res, da filma Jebiga ne bi bilo, če ne bi bilo tega lokala. Vse te ljudi sem ravno zato pobliže spoznal, tukaj smo posneli tudi del filma, vse je šlo eno z drugim.« Prav tako so takrat snemali veliko reklam, zato so, pove Miha, kar med gosti Žmauca opravili marsikateri kasting.
Nina se spomni še, da »če kelnarjem nisi bil všeč, si za vedno ostal samo gost, nikoli nisi bil zares domač«. »Storitev res ni bila na prvem mestu,« pa se zareži Mitja.
Matjaž, ki je danes seveda znan predvsem kot Žmauc, se je poskušal spomniti, koliko ljudi je v osemnajstih letih streglo za Žmaučevim šankom, a je lahko postregel le s približnim številom: »Po mojem blizu sto, ampak najbrž vseeno pretiravam.« Včasih se mu zdi, da skoraj ni človeka, ki ne bi vsaj za kratek čas delal pri njih, ve pa, da so se sploh na začetku tako natakarji kot gostje res super zabavali. »Kot velika srečna družina,« se nasmehne.
»Delati v Žmaucu konec devetdesetih je bil tako rekoč privilegij za nas kelnarje, saj takšnega lokala ne v Ljubljani ne v Sloveniji takrat ni bilo,« pa se spominja Katja. Pove, da so imeli vse: »Bili smo dobro plačani, imeli smo konstanten žur, služba je bila tam zares družba, poleg tega nihče ni imel takšnih gostov: od preprostih plebejcev, ki so študirali na okoliških fakultetah in v neskončnost pili kavo – med njimi je vodil Zoran Garevski, ki je je popil toliko, da bi povprečnega človeka razneslo – pa do raznovrstnih bolj ali manj imenitnih umetnikov. Žmauc je bil zbirališče duš, ki smo se tam počutile kot doma, pa naj smo se med sabo poznali ali ne. Tu smo odraščali, ne da bi to sploh slutili.«
Katja se spominja, da so lokalu poseben pečat dali fantje iz igralske skupine Grejpfrut, ki so skrbeli za to, da se žur ni nikoli ustavil. »Pa naj je kdo, recimo mu Miško, splezal na tram, ki je visel pod stropom, spet drugi, pa naj bo Mile, dan začel z viskikolo namesto s kavo, ali pa, recimo mu Petko, častil vse okoli sebe, kot da bo jutri konec sveta.«
Podobnih zgodb je na četrtkov večer, medtem ko je polnemu Žmaučevemu vrtu ritem dajala skupina Fake Orchestra, na točilni pult in mizo padlo na pretek. Interne in manj interne, takšne za zapisati v časopis, pa tudi takšne, ki bodo za vedno ostale samo med tistimi, ki so jih soustvarjali.
Fino je bilo gledati vse te »tastare Žmauce«, kako popolnoma domače in prijateljsko, čeprav se nekateri niso videli že vrsto let, sedijo skupaj za mizo, kot da vmes nista minili že skoraj dve desetletji zgodb. Ogledalo je stare frende kmalu zapustilo. Zadnje, kar je slišalo, ko je zapuščalo prizorišče, je bilo natakarjevo vprašanje, ali bodo še kaj spili, in glasen skupinski »jaaaa«. Pa vse najboljše, Žmauc.
