Ljubljansko ogledalo: Praznik miru, prijateljstva, spoštovanja in žuriranja

O praznovanju pravoslavnega božiča in novega leta v slovenski prestolnici.

sob, 09.01.2016, 12:00
Na poslane esemese »Hristos se rodi« odgovarjajo z »vaistinu se rodi«.

Za nami je že prvi delovni teden v novem letu, a če mislite, da smo iz hudega ven, pomislite še enkrat. Praznovanja ob koncu leta, ki se je v nekaterih razvpitejših ljubljanskih soseskah z detonacijami začelo že na dan zimskega solsticija, še ni konec. Na vrsti so pravoslavci.

»Na badnji večer, ko je Jezus prispel tudi v vzhodni del krščanskega sveta, je zrak pred cerkvijo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani dišal po potu, žganju in smodniku. Nebo nad nekajtisočglavo množico so cefrale rakete. Razsvetljevale so široka pleča mladcev, ogrnjenih v srbske trobojnice, njihove krepke vratove z navijaškimi šali Crvene zvezde in Partizana, temna okrogla lica, krita s šajkačami, lepa čela, črne suličaste obrvi in bleščeče oči mladenk. Kri je vrela. Po zmrznjenih tleh se je plesalo kolo, čez ustne se je vila pesem. Ajte, ajte, devojke na prelo, i pones'te šareno vreteno ...« Težko je preseči opis pravoslavnega slavja v Ljubljani, kot ga je pred dvanajstimi leti v Sobotni prilogi Dela priobčil kolega Uroš Škerl in v obsežni kulturološki reportaži zaobjel verske, nacionalne, socialne in politične vidike tega praznika.

Vsako leto znova so časopisi polni poročil, popisov, rekapitulacij in stereotipnih ugotovitev, v slogu »pravoslavnega praznovanja ni brez streljanja, to se ve«. Ali pa »čeprav je to čas, da vsakdo najde mir v sebi in družinskem krogu, je bilo pred cerkvijo sv. Cirila in Metoda precej bučno, o čemer pričajo prazne pločevinke piva v zabojih za rože«. V različnih obdobjih najdemo zapise z drugačno konotacijo in intenco.

Tako se je konec osemdesetih pisalo, da se je pravoslavna cerkev v Sloveniji s svojimi verniki znašla na preizkušnji. Med vojno se je morala zagovarjati pred očitki o vmešavanju nekaterih cerkvenih dostojanstvenikov v politiko. Leta 1991 so se na jeseniških šolah spraševali, ali naj uvedejo pouka prost dan tudi za pravoslavni božič, ki ga je praznovala večina tamkajšnjih šolarjev. V etnološkem zapisu o pravoslavnem božiču v novodobnem dnevniku Slovenec leta 1992 pa uvodoma piše: »V času, ko se tudi pri nas vedno bolj razvnemajo najrazličnejši predsodki do drugih narodov, moramo tem bolj opozarjati na kulturno in versko tradicijo drugih, ki živijo med nami. Le-to nas pelje k večji medsebojni strpnosti.« Na prelomu tisočletja so predstavniki rimskokatoliške cerkve in generalni direktor policije Marko Pogorevc, ki so se pokazali na večerni pravoslavni božični maši, obetali za cerkev nove, spet pobratene čase.

Od posta do pojedine

Tudi ljubljanski paroh Peran Bošković je v svojih letnih intervjujih neutrudno ponavljal, da je božič tudi pri pravoslavnih vernikih praznik miru, ljubezni, prijateljstva, hvaležnosti, človečnosti in razumevanja. Praznik, ki se začne že štirideset dni pred 7. januarjem z očiščevalnim postom, konča pa s polnočnico in pojedino, ki vključuje svinjino.

Če se ob vsem tem razvije še dobra zabava, toliko bolje. Za mnoge sta srbski božič in novo leto dogodka, ki ju ne gre zamuditi, ne glede na veroizpoved in nacionalno pripadnost.

Ni redkost, da se svojim prijateljem ob proslavljanju pridružijo tudi Nesrbi in ateisti. Šestega januarja na večernici tako skupaj prižigajo sveče, nosijo badnjake, lomijo pogačo in se po pojedini veselijo v ljubljanskih »turbofolk« lokalih, v zrak dvigajo roke, da se na zapestjih odkrijejo »brojanice«, na poslane esemese »Hristos se rodi« pa odgovarjajo z »vaistinu se rodi«. Po možnosti v cirilici. Ker to pomeni, da si bil »dobar đak« pri urah srbohrvaščine v petem razredu. Vse to ne toliko zaradi pripadnosti pravoslavni veri, ampak bolj iz občutka pripadnosti skupnosti, nekoliko naivne, a prvinske in iskrene pionirske nostalgičnosti do časov, ko smo lahko sobivali v skupni državi. Pravzaprav gre za nekakšen fenomen obratne asimilacije - poistovetenja s »prišleki«. Pravi izraz spontane multikulturnosti, spoštovanja drugačne kulture in običajev, svobode izražanja. Iz spoštovanja do bratstva in enotnosti - tega, kar ta dva pojma zares pomenita.

Prijavi sovražni govor