Ljubljansko ogledalo: »Prej ali slej vse pride nazaj v Nuk«

Ljubljana – Narodna in univerzitetna knjižnica je že sama po sebi zanimiva stavba, Plečnik je iz nje naredil pravo mojstrovino. Ogledalo pa pojma ni imelo, da se jo da v sklopu vodenega ogleda ogledati tudi znotraj. Daleč so namreč študentski časi, ko je bila edina pot gor po stopnicah do čitalnice in nazaj ven.

Takrat se je namreč Ogledalo zadnjič potikalo po prostorih Nuka, pa še to največkrat le v najbolj natrpanem izpitnem obdobju. Odtlej se je vse skupaj malce posodobilo, študenti si zdaj digitalno rezervirajo svoj prostor, poleg tega je na notranjem dvorišču zrasla prijetna kavarna, namenjena samo članom knjižnice.

Začelo se je s 637 knjigami

No, na začetku tedna smo v skupini Knjigobežnice opazili objavo, ki je sporočala, da imajo v sredo v Nuku na sporedu voden ogled za vse, ki bi jih to utegnilo zanimati. Seveda, zakaj pa ne. Klik na njihovo spletno stran je še razkril, da pripravljajo vodene oglede za posameznike enkrat na mesec, prav tako se je z vodstvom mogoče dogovoriti za kakšen drug termin. Stavba in njena zgodovina večinoma zanimata osnovne in srednje šole, seveda tudi študente arhitekture.

Približno sedem radovednežev se nas je torej nabralo tisto sredo popoldan, sprejela pa sta nas Urša Kocjan in Samo Kristan.

Začne se vedno na začetku, je tako? Naj zato povemo, da je nastanek knjižnice povezan z odlokom cesarice Marije Terezije iz leta 1774, s katerim je 637 knjig, ki so jih rešili ob požaru v jezuitskem kolegiju na Levstikovem trgu, namenila za splošno uporabo. Tem so se pridružile še druge iz razpuščenih samostanov po Kranjskem, tako da je leta 1791 zbirka vsebovala že 20 tisoč knjig, svoje prostore pa je našla v ljubljanskem liceju na Vodnikovem trgu.

Konec 18. stoletja je postala knjižnica javnega značaja, nato je bil leta 1807 sprejet zakon o obveznem izvodu, s katerim ji je pripadla pravica do prejemanja obveznega izvoda vseh tiskov z območja dežele Kranjske, med francosko zasedbo pa s celotnega upravnega območja Ilirskih provinc.

Danes tako na primer zbirajo tudi reklame in letake, ki nam jih v nabiralnike delijo trgovinski centri. »Trenutno gre lahko za nepomembno stvar, čez nekaj let pa bo morda kaj vredna, na podlagi tega se na primer lahko delajo različne študije,« je razložil Kristan.

Emigrantski sovražni tisk

V naslednjih letih je knjižnica zamenjala še nekaj imen, naziv Narodna in univerzitetna knjižnica pa je dobila leta 1945. Leto prej je v zgradbo strmoglavilo italijansko poštno letalo v nemški službi in uničilo približno 60 tisoč knjig.

In če smo že pri drugi svetovni vojni: tudi takrat je knjižnica pridobivala gradivo, tako ilegalni kot okupacijski tisk. V času komunizma pa je imela prav ta knjižnica edina pravico, da je zbirala emigrantski sovražni tisk.

»Sicer pod strogim nadzorom, tovrstna literatura je bila tudi zaprta za javnost. Iz Južne Amerike in Avstralije ga nismo dobivali, ampak smo ga morali kupovati prek uradnih založb,« je še pojasnil Kristan.

Nacionalna knjižnica ima namreč poslanstvo, da zbira sloveniko, gradivo torej, katerega avtorji so Slovenci, ne glede na vsebino. Zbira, obdeluje, hrani in posreduje temeljno nacionalno zbirko vsega knjižničnega gradiva v slovenskem jeziku, o Sloveniji in Slovencih, slovenskih avtorjev, slovenskih založb, pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti in drugih manjšinskih skupnosti v Sloveniji ter temeljne tuje literature.

»Prej ali slej vse pride nazaj v Nuk, vsaj tako upamo,« nam malo v šali, malo zares pove Kristan, »čeprav se precej gradiva tudi izgubi.« Najraje vidijo, če jih ljudje, ki doma hranijo morebiti pomembne zbirke knjig, pokličejo in povabijo, da sami pridejo preverit, ali bi se pri njih našlo kaj za Nukovo knjižnico.

Naslednji vodeni ogled za posameznike bo 17. junija, udeleži se ga lahko vsak, vnaprejšnja prijava ni potrebna.