Ljubljansko ogledalo: V Švicarijo na belo kavo, k Čadu na zajtrk

Skok v preteklost: Izletniške navade naših meščanskih prednikov. Na izlete so hodili s polnim rugzakom hrane.

Objavljeno
24. marec 2014 10.35
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
Ljubljana – Pomlad se je tudi uradno začela, z njo pa kovanje načrtov, kam na izlet za konec tedna, in počasno sanjarjenje o počitnicah. Ogledalo je spet pogledalo v preteklost in preverilo, kako so to počeli tisti, ki so meščanske ulice in poti poznali že davno pred nami.

In h komu drugemu, če ne k Damjanu Ovscu in njegovi knjigi Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne bi se seveda obrnilo Ogledalo po nove zgodbe starih meščanskih pustolovcev?

Za razvajene gospode čaj kar s seboj v gostilno

Je že tako, da je bila Ljubljana včasih veliko manjša, gostilne, ki se nam danes zdijo le lučaj od središča mesta, pa so bile nekdaj dovolj daleč, da so meščani do tja »naredili izlet«, kot so rekli.

Najprej h gostilnam, torej. Že Bellevue je bil od rok, pa Švicarija, da ne govorimo o gostilnah Pri Čadu in Pri ruskem carju, kamor je bilo treba narediti izlet, ki je trajal vse popoldne.

V Švicarijo so se navadno peljali s kočijo, če so jo imeli, ali pa so najeli enega od fijakarjev, ki so na stranke čakali pred Slonom. Pred vojno jih je nekaj vozilo izključno v Švicarijo, kmalu se je za ta namen pojavil tudi neki avtomobil. Ljudje so se tja radi odpravili na malico, Švicarija je namreč slovela po dobrem kruhu in beli kavi.

Po teh je bil sicer znan tudi Čad, meščani so tja radi hodili popoldne, prav tako je bilo za gostilno značilno jutranje obiskovanje. Številni Ljubljančani so si tam privoščili zajtrk. Nekateri so se do Čada podali čez Rožnik, tako da je bil svojevrstna družabna točka.

Ne glede na to, ali so šli na krajši ali daljši izlet, in čeprav so na koncu vedno zavili v gostilno, pa so s seboj vsakič vlekli ogromne količine hrane.

Kaj vse so vzeli s seboj? Ni da ni, poglejte: »Mesovje (šunka, salame, suhe klobase, perutnina, mrzli zrezki), sir, maslo, sladkarije (potice, torte, piškoti), kruh, vino v čuturah, šnops ter čaj in kava v termoskah. Včasih so čaj celo nosili s seboj tudi zato, da ga je soproga razvajenega moža sama naredila v gostilni na cilju, ker niso zaupali vsaki gostilničarki priprave tako občutljive tekočine, kot je čaj.«

Na morje s služinčadjo vred

Na počitnice so naši predniki veliko hodili na Gorenjsko, od Medvod do Bleda, Radovljice, Kranjske Gore in Planice, prav tako so radi obiskovali Bovec in Trento.

Redki so šli tudi na morje, med obema vojnama so bili priljubljeni Sušak, Kraljevica, Crikvenica, Split in Opatija (ki je bila takrat pod Italijo). Družina je s prijatelji ali pa sama najela eno ali dve hiši in odšla na morje za ves mesec, skupaj s služinčadjo, da jim je tam stregla.

Ob koncih tedna so se Ljubljančani sicer pogosto odpravili še na izlet k prijateljem, ki so imeli v bližini Ljubljane graščine. Pred prvo svetovno vojno je bilo tako zelo živahno na gradu Čemšenik, ki je bil za goste vedno odprt. Ti so potem posedali po vrtu, parku, se sprehajali po drevoredu, moški pa so se odpravili na lov, ribolov ali jahat.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je mladina rada ostajala tudi v mestu in hodila na Ljubljanico. Dopoldne so najeli flos ali splav za kakšnih trideset ljudi in vzeli s seboj hrano in pijačo pa kak inštrument, da so lahko prepevali. Tak izlet je potem trajal ves dan.