Ljubljansko ogledalo: Virus smeha je napadel mesto

»Smejmo se, ker nam dobro je!« pojejo živalice Lile Prap, ki so oživele v risanki japonskega producenta. Ta je v deželi vzhajajočega sonca iz naše otroške ilustratorke in pisateljice naredil zvezdo, iz njenih junakov pa uspešno franšizo z brisačkami, krožnički, radirkami, majicami, plišastimi igračkami ... Je že tako, da na drugem koncu sveta risane junake jemljejo povsem resno.

Zato ni čudno, da so z obiskom japonskega risarja Akinorija Oišija Ljubljano preplavili njegovi mali risančki – stilizirani, okroglolični, neštetih oblik in izvorov, a vsi s skupnim imenovalcem: nasmehom. Nasmehni se! je mantra gosta Animateke, ki se izteka jutri. Prišel je na povabilo Stripburgerja, za katerega že nekaj časa ustvarja stripe, kot žirant za tekmovalne filme, a so organizatorji dobro izkoristili njegovo delovno vnemo in ga vključili v vse pore festivala animiranega filma. Akinori, po domače Aki, je kriv za obsežno celostno podobo Animateke, ki zajema vse od plakatov, predstavitvenega filmčka, vizitk, nalepk, kuponov za hrano, do okrasitve osrednjih prizorišč festivala v Kinodvoru in Kinoteki, galerijske razstave, analogne in multimedijske, ter malih uzurpacij prostora na 31 lokacijah po mestu. V Kinoteki vam celo postrežejo s kapučinom, ki ima iz peno izrisan smejoči obrazek Akijevega junaka. Ljubljano je tako v tem neodpornem času napadel še virus smeha.

Dobra volja je najbolja

Pregovorna prijaznost Japoncev se v Akiju manifestira precej stereotipno. »Rad širim dobro voljo,« se je glasil preprost odgovor na vprašanje, kaj je takega na svetu, da bi se človek takole kar naprej smejal. »Pomembno je, da razmišljamo pozitivno, tudi če se nam slabo godi, vedno lahko začnemo znova in delamo dobro.« Nasmeh se vrne z nasmehom. Z nasmehom nad stres v službi. Z nasmehom nad tegobe starševstva. Z nasmehom nad ljubezenske težave. Nasmeh je orožje. Nadenite si ga!

Slušateljica Akijeve predstavitve v Kinodvoru, kjer je orisal tudi svoje mednarodno korporativno sodelovanje (za japonski Mitsubishi, nemški Telekom, banko v Taipeju in ameriški Nickelodeon), se mu je iz srca zahvalila, za pogumen poskus, da bi med Ljubljančane spet zasejal prešernost.

Edinokrat, ko se Aki ne smeji, je med risanjem. Takrat je povsem osredotočen na svoje male like. Niza jih, drugega za drugim, na različne površine – steno v galeriji, velik transparent, okno izložbe, na majhne zgibane papirčke. Brez predaha. Ko ravno ne je, spi ali žirira na kakšnem festivalu, riše. Tudi ko se igra s svojimi otroki, riše. Fotografija njegove žene, ko je bila še majhna punčka v rdečem plaščku, je navdihnila enega njegovih glavnih likov. »Od nekdaj sem risal. Bil sem zanič športnik, trener me je vedno nagnal z bejzbolskega polja. Nikoli nisem bil junak, toda vsakič, ko sem kaj narisal, so bili ljudje navdušeni in me hvalili.« Postal je junak svojih risanih likov. Risanje mu pomeni meditacijo, vez z otroštvom in njegovim resničnim jazom, strast, ki je prerasla v odvisnost. Postal je risoholik.

In predanost delu je nekaj, kar ga druži s Slovenci, kot je ugotovil ob raziskovanju naše kulture. Samo za priložnost svojega prvega obiska v Sloveniji je ustvaril malega gospoda Triglava, pridno čebelico, veselega nasmejanega ljubljanskega zmajčka ter grad na smejočem se hribu in teto Meglo. Prve dni bivanja v Ljubljani sta bila turobno decembrsko ozračje in megla namreč skoraj pogubna za Akijev večni nasmeh, tudi ljubljanski zmaj ga ni nič kaj prijazno gledal. Zato jima je hitro narisal nasmeh.

Ko sva v Kinoteki skozi tablični računalnik gledala, kako njegovi risančki na plakatu oživijo, se je navdušeno obrnil k meni: »Hvala, ker ste se nasmehnili, to pomeni, da sem s svojim delom dosegel svoj namen!«