Tiskane izdaje
Ves prejšnji teden smo na Fabuli skupaj s filozofi razmišljali o lažeh in resnicah. O belini laži in črnini resnice ter o sivem polju med njima, pri tem pa zapadali v paradokse in filozofske ekscese. Ta teden so zaznamovali dokumentarni filmi, s poudarkom na človekovih pravicah, kar vedno načenja zanimiva vprašanja. Posebno eden med njimi je na polju etike izzval številne pomisleke.
Gre za srbski dokumentarec Aleksandra Nikolića Srbski odvetnik. O mladem ambicioznem odvetniku Marku Sladojeviću, ki sprva iz karierističnih vzgibov sprejme povabilo in se na sojenju vojnim zločincem v Haagu pridruži ekipi zagovornikov Slobodana Miloševića in kasneje Radovana Karadžića. Postane tako rekoč hudičev odvetnik.
S profesionalnega vidika zanj tu ni nikakršne dileme, kot bi pač izžrebal pozicijo na debati in argumente gradil v prid zagovoru svojega stališča, ki ga vodi maksima, da je vsak nedolžen, dokler se ne izkaže za krivega. Tudi njegova slovenska žena Tina, prav tako odvetnica v Haagu, pove, da svoje delo razume kot odkrivanje in povezovanje kamenčkov v mozaiku, pri tem pa ji je pravzaprav vseeno, za katero stran to počne.
Poklicna etika pred osebno
Precej kontroverzen v svojem položaju in poln idealizma Sladojević na vprašanje, ali verjame v Karadžićevo nedolžnost, nizozemskima novinarjema odvrne: »Moje delo ni, da verjamem, ampak da dokažem.« Pri tem ga vodi prepričanje, da si vsak človek zasluži pošteno sojenje. Še več, ko je prevzel Miloševićev primer, ta ni bil več nikakršen vsemogočni voditelj, ampak nemočna karikatura samega sebe, zato se Sladojević celo prepriča, da je pravzaprav na strani nemočnih. »Vedno sem čutil težnjo, da pomagam nemočnim in se borim proti sistemu,« izjavi v filmu in doda, da je bil pred vojno sicer med zagrizenimi protestniki proti Miloševiću.
Leta in leta pregleduje dokumente, posluša pričevanja poveljnikov, se pogovarja s svojci žrtev in očividci, prešteva izstreljene naboje in padle granate na vsaki strani ter obrambo gradi na izvedenskih mnenjih balistikov, ki med drugim na poboj na sarajevski tržnici Markale vržejo senco dvoma o dejanskem storilcu.
Posamezne zgodbe se izgubijo v številkah, jokanje ovdovelih žena z mrtvimi sinovi je neslišno. Čustva otopijo in v boju med osebno in profesionalno etiko vedno zmaga slednja. Birokracija pač meri zlo po svojih vatlih. Dokazi, ki bi utegnili škoditi obtožencu, so zamolčani – to je stvar tožilstva. Gledalcu se porodi vprašanje, ali ni univerzalni zakon samo alibi, za katerim se skriva privatni moralni zakon? Vse bolj se zdi, da je tu na delu paradoks, s katerim se je ukvarjal že Kant. Laganje (samemu sebi) iz »človekoljubja«.
Čas za detoksikacijo
Naenkrat odvetnik ugotovi, da imajo vse strani svojo resnico (dokler se po analogiji z nedolžnostjo ne izkaže za laž). »Kdo je tisti, ki bo odločil, katera je tista prava resnica?« se vpraša Marko, ki skozi film doživi preobrazbo. Emotivno otopel se po koncu sodnega procesa, ki na epilog čaka letos jeseni, poslovi od mednarodnega prava in se posveti novemu projektu – knjigi, ki jo bo napisal skupaj s hrvaškim in bosanskim kolegom. Vsi trije bodo poskušali osvetliti svojo stran bratomorne vojne in se tako približati ultimativni resnici.
Vzame si mesec dni dopusta »za detoksikacijo«, je povedal po projekciji, bere Žižka in dobi celo idejo, da bi se skupina strokovnjakov, kamor bi povabil tudi našega filozofa, spustila v javno korespondenco s Karadžićem in poskušala obarvati sivine, ki za sodišče ostajajo uganka.
Uganka postane tudi odvetnik sam in njegovo početje. »Kazanje s prstom na krivce ne pripelje nikamor. Ni važno, kdo je kriv, pomembno je dejstvo, da so ljudje umrli,« je prepričan srbski odvetnik, ki zdaj sprejema raznolikost zornih kotov in poziva k dialogu in ozaveščanju o nedotakljivosti človekovega življenja.
Toda, ali zgolj priznanje, da obstaja več resnic, že obeta katarzo ali kvečjemu relativizira dogodke? Je sprava brez sprejetja odgovornosti ali soočenja s kolektivno krivdo sploh mogoča? Je v tej drži prostor za zavedanje politične agende, ki je krojila in kroji usodo našega prostora?
Objektivizacija dejanj, ob subjektivni vpletenosti, se v konkretnem primeru zdi vse preveč splošna (od)rešitev.
