Ljudje, ki so brez sledu izginili v Ljubljani in okolici

Kot bi se vdrli v zemljo: mati s sinčkom, deklica, natakarica, mladenič in človek, morda povezan s podzemljem.
Objavljeno
08. marec 2018 08.41
Vojko Zakrajšek
Vojko Zakrajšek

Članek lahko preberete v Lublanskih novicah, tedniku časopisne družbe Delo, ki izhaja ob četrtkih. Lublanske novice razumejo Ljubljano kot državo v malem z vsemi dobrimi in bolj zapletenimi stvarmi, ki se dogajajo v tej dobi. Pokrivajo regionalne vsebine, pa vendar so po vsebini kozmopolitanska edicija v polnem pomenu besede.

Včasih je kar težko verjeti, da nekatera izginotja segajo desetletja nazaj in da se za pogrešanimi ni našla nikakršna, niti najmanjša sled, ne glede na trdo delo policijskih preiskovalcev. Ti seveda kljub temu niso vrgli puške v koruzo in še vedno iščejo podatke, ki bi lahko pripeljali do razrešitev skrivnostnih primerov.

Skrivnostno izginotje pred 39 leti

Nenavadna in skoraj neverjetna je temačna zgodba o izginotju matere in sinčka 20. septembra 1979. Tridesetletna Štefka Jeras Škraba in njen še ne petletni sinko Uroš iz Črne vasi pri Ljubljani sta v skrivnostnih okoliščinah brez sledu izginila sredi belega dne. Sorodniki se po skoraj štirih desetletjih ne morejo in nočejo sprijazniti z dejstvom, da je njuna usoda ostala nepojasnjena.

Policiji se ni uspelo niti približati razjasnitvi skrivnosti, čeprav naj bi med preiskavo storili skoraj vse, kar sta jim zakon in znanje omogočala. Toda ostalo je le pri domnevi, da sta bila Štefka in Uroš najverjetneje žrtvi kaznivega dejanja. V Črni vasi med starejšimi še živi spomin na ta dogodek, nekateri so izrazili prepričanje, da sta bila oba z otrokom žrtvi zločina. Govorice temeljijo na domnevno nesrečnem razmerju med zakoncema Škraba. Po izginotju je tudi policija preverjala in iskala odgovore znotraj družine, na piki je bil predvsem Štefkin mož Peter. Čeprav je minilo že toliko let, nekateri menijo, da za razkritje skrivnosti nikoli ni prepozno. Ob tem so krožili očitki, da policija v preiskavi niti slučajno ni izkoristila vseh možnosti.

Tudi sestre, brat in Štefkini starši so ves čas trdili, da je policija prehitro podlegla napačnim ali celo lažnim podatkom, da je bila preiskava površna in pomanjkljiva.

Štefka Škraba in sin Uroš sta izginila v četrtek, 20. septembra 1979, dopoldne. Tistega dne naj bi bil Štefkin mož po podatkih policije na službeni poti v Nemčiji. A Peter Škraba – umrl je septembra 2005, skoraj natanko na 26. obletnico ženinega in sinovega izginotja – je v pogovoru z nami nekoč povedal, da to ne drži povsem, da se je iz tujine vrnil in tistega dne odšel v službo. Starejši sin je šel v šolo, doma sta ostala Štefka in mali Uroš, ki so ju videli še okoli 10. ure, potem sta se vdrla v zemljo. Nekdo je videl, da sta šla zjutraj po cesti proti Črni vasi. Uroš se je vozil z otroškim kolesom, ki ga nikoli niso našli.

Na policiji je še vsa dokumentacija o nepojasnjenem primeru, Štefko in Uroša pa še vedno vodijo na seznamu pogrešanih oseb.

Neznana usoda Maje Vojvoda

Sredi maja 1986 je okoli 18. ure izpred stanovanjskega bloka v ljubljanskem Bežigradu izginila še ne 12-letna Maja Vojvoda. V obširni akciji iskanja so pretaknili vso okolico in kotičke v bloku, a deklice ni bilo nikjer, tudi policiji v široko zastavljeni akciji ni uspelo. Njeni starši so dolgo gojili upanje, da jo bodo nekoč našli, žal se to ni zgodilo. O ozadju izginotja so se napletle številne zgodbe, največ je bilo govora o ugrabitvi. Toda trditev, da je bila Maja ugrabljena, seveda ni zanesljiva, je pa najverjetnejša. Za zdaj drugačnih znamenj, ki bi napeljevala na kaj drugega, ni.

Za Heleno Sedej ni sledi

Jeseni 1998 je nenadoma izginila 22-letna Helena Sedej z Lesnega Brda pri Horjulu. O dekletu prijetne zunanjosti do danes ni sledi. Zaradi okoliščin izginotja primer obravnavajo kot pogrešano osebo, za katero obstaja sum, da je bila žrtev kaznivega dejanja. Kljub skrbnemu poizvedovanju preiskava do danes ni dala odgovora.

Helena je delala kot natakarica v lokalu Paladium na Dolenjski cesti v Ljubljani. Potem ko se je v torek, 27. oktobra 1998, okoli 18. ure po zaključku delovnega dne odpravila domov, so jo domači zaman pričakovali. Nazadnje so jo videli na postajališču primestnega prometa na viškem Dolgem mostu.

Po objavi fotografije pogrešane Helene se je oglasil eden od gostov Paladiuma. Tistega nesrečnega dne je bil v lokalu, zapomnil pa si je tudi nekoliko nenavadno vedenje treh gostov. Po njegovem pripovedovanju naj bi se živčno vrteli po lokalu, hodili ven in noter, kot bi nekaj naklepali. A tudi ta sled ni nikamor pripeljala.

Lani pa so pricurljale novice, da se je policija znova lotila uganke o Heleninem izginotju in morda storila korak naprej. Vse naj bi se vrtelo okoli možakarja, ki je dekle videl zadnji, tudi na avtobus proti Horjulu naj bi vstopila skupaj, po izstopu pa šla skupaj del poti. Ta človek naj bi se malce zapletal v pogovorih s preiskovalci, tako je vsaj slišati od domačinov iz okolice Horjula, ki so lani zaznali policijske aktivnosti. Opazili so tudi, da so v navzočnosti policije nekje z bagrom prekopavali zemljo in nekateri so že razširili govorice, da so našli Heleno. To seveda ne drži, uradno pa v tej fazi preiskave ni mogoče ničesar izvedeti. Helenina usoda po skoraj 20 letih ostaja neznanka.

Petindvajset let od skrivnostnega izginotja

Septembra bo minilo dolgih 26 let, odkar je še vedno nepojasnjeno izginil dvajsetletni Milan Češnjevar iz Polja pri Ljubljani. Starši – medtem je oče že umrl – so sicer od začetka omenjali ime osumljenca, za katerega so menili, da bi bil lahko vpleten v izginotje njihovega sina, vendar policiji še ni uspelo z dokazi priti na sled, ki bi pripeljala do razkritja dolgoletne uganke.

Policija od začetka razpolaga z nekaj imeni mogočih osumljencev, a dlje se preiskovalcem ni uspelo dokopati. Pred letom ali dvema pa so se znova lotili temeljite analize vseh do zdaj znanih podatkov in primer pogrešanega Milana Češnjevarja spet odprli.

Milan Češnjevar je živel s starši v Polju, izginil je 21. septembra 1992. Kot bi se vdrl v zemljo. Kmalu so zakrožile številne zgodbe o njegovi usodi, nekatere prav srhljive. Doma so upali, da bo policija vendarle odkrila, kaj se je z njim dogajalo usodnega dne. Upanje so podkrepili s pripovedjo o grožnjah njim znanih oseb, ki so jih bili deležni, kadar so spregovorili o sinovem izginotju.

Na dan izginotja je bil dogovorjen z znancem, ki naj bi Milanu dolgoval nekaj denarja. Z mopedom se je odpeljal na srečanje v Polju, od tam pa do svojega dekleta pri Bizoviku. Razšla sta se pozno ponoči, zjutraj ga je dekle po telefonu zbudilo in takrat je zadnjikrat slišalo njegov glas. Od tedaj ga ni videl nihče več.

Štiri dni zatem je policija prejela prijavo o pogrešanju, okoliščine so kazale na sumljiv primer. Preverjali so v vse smeri. Ni bila skrivnost, da mu je bil znanec, ki je zadnji videl fanta živega, dolžan nekaj denarja. Na pot, s katere se ni vrnil, se je Milan odpravil z denarjem, ker naj bi v Črnučah kupil avto, a do tja ni nikoli prišel.

Razširile so se govorice, da so fanta umorili, da so truplo vgradili v neko ograjo, drugič spet, da so ga zabetonirali med gradnjo neke garaže. Dokazov ni bilo, a štiri leta po neuspešnem iskanju je preiskovalce presenetilo anonimno pismo, v katerem je neznanec na dolgo opisal, kaj naj bi se zgodilo s pogrešanim fantom. Priložil je celo načrt, kje naj bi bilo zakopano njegovo truplo. Sled ni dala rezultata. Po nekaj mesecih je sledilo novo pismo s podrobnejšim opisom, kje naj policija išče truplo. Sledili so navedbam, prekopali nekaj zemlje, toda uspeha ni bilo.

Pred časom so na policiji razkrili, da so se pojavile osebe, ki naj bi nekaj vedele o pogrešanem Češnjevarju. Tudi to, da je bil umorjen. V novi preiskavi poskušajo z zbiranjem obvestil odkriti resnico, kar po dolgih letih ni lahka naloga. Na policiji so potrdili, da je primer v intenzivni fazi preiskovanja in da se krog oži. Bo uganka končno rešena?

Izginotje Slavka Đorđevića

Še vedno nepojasnjeno izginotje 29-letnega Slavka Đorđevića iz Ljubljane spada med primere, za katere sumijo, da je šlo za kaznivo dejanje. Đorđević je izginil junija 2003. Njegovo nenadno izginotje je povzročilo vznemirjenje med znanci in prijatelji. Glede na to, da so ga povezovali s črnogorsko kriminalno združbo, ki je, po navedbah policije, delovala v Ljubljani, so mnogi izginotje pripisali obračunavanju v podzemlju.

Zaradi domnevne vpletenosti v kriminalna dejanja in druženja s sumljivimi ljudmi naj bi bil pogrešani nenehno na preži. Ni manjkalo domnev, da je Đorđevića morda presenetil kakšen znanec oziroma pajdaš iz kriminalnih poslov.

Nekaj dni po prijavi so v soseski BS3 našli Đorđevićev osebni avto audi A8, v njem pa mobilne telefone in torbico z dokumenti. Kazalo je, kot bi Đorđevića ugrabili in ga odvlekli neznano kam. Eden od njegovih prijateljev nam je takrat zaupal, da domnevajo, da se je res zgodil še en obračun, kakršni so se v tistem času dogajali v Ljubljani. Njegovi znanci so ugibali, kdo bi lahko nastavil past človeku, ki zaradi svojega načina življenja nikoli ni pozabil na previdnost. Če bi bilo treba, bi se Đorđević znal tudi ubraniti morebitnih napadalcev, so pripovedovali, zato so bili toliko bolj prepričani, da so ga presenetili. In vse odtlej se zgodba vrti okoli vprašanja, ali je res padel pod prijateljsko roko. Kakor koli, policija se je, tako so zagotavljali, intenzivno lotila iskanja, javnosti pa niso izdajali podrobnosti, o kakšnih motivih razmišljajo.