»LPP v nekem smislu proizvaja invalide«

Sindikalist in nekdanji voznik Miha Erbežnik o preobremenjenosti voznikov in o razlogih, zakaj o tem mnogi molčijo.

Objavljeno
06. april 2017 14.08
Lpp voznik Miha Erbežnik. V Ljubljani 27.3.2017[Miha Erbežnik.Lpp]
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec
Ljubljana – Pri Ljubljanskem potniškem prometu se je zaposlil v letu opozorilne stavke, s katero so vozniki pozvali k novi kolektivni pogodbi, njihove zahteve so se nanašale tudi na varnost delavcev za volanom, vozne rede in delovni čas. Miha Erbežnik pravi, da je to danes znova problem.

Pri javnem podjetju LPP je bil zaposlen osemnajst let, od tega je dvanajst let sedel za volanom mestnega avtobusa. Kljub lanski izredni odpovedi delovnega razmerja še danes vztraja pri vodenju sindikata voznikov, enega od petih, ki delujejo v podjetju, v katerem je skupno zaposlenih okoli 550 voznikov. Toda razmere so, kot pravi Erbežnik, »vse prej kot normalne«. Opozarja na nemogoče urnike, kršitve in pritiske.

Direktor Peter Horvat pravi, da je LPP najboljši delodajalec za voznike v Sloveniji. Kako to komentirate?

Direktor tudi vseskozi razlaga, da se dela po predpisih, vendar ni tako. Največja težava pa je, da so ljudje prestrašeni in ne upajo javno govoriti ali se upreti. Toda po mojih informacijah se temu miru v LPP piše konec, kajti ljudje imajo dovolj obljub, zavajanja in laži. Mlajši vozniki odhajajo, ker so preobremenjeni in ker si je težko urejati družinsko življenje. Dela se konec tedna, ponoči in podnevi. V sindikatu smo vodstvu predlagali, naj pripravi okvirni letni načrt dela. Ker zdaj je v LPP tako, da so vozniki o delovnem urniku obveščeni največ dva ali tri dni vnaprej. Tudi ko prosijo za dopust, na odgovor lahko čakajo do zadnjega. Tako je težko karkoli načrtovati.

Ker so vozni redi bolj ko ne znani, bi takšen načrt verjetno lahko pripravili?

Problem je pomanjkanje voznikov in tako je treba, ko karkoli pride vmes, izpad pokriti z obstoječim kadrom. Hkrati LPP širi proge in obseg, medtem ko dela z vedno manj vozniki. Direktor vseskozi zatrjuje, da letnega načrta ni mogoče pripraviti, in tako je prostor odprt za manipulacije. Relevantni so zgolj dnevni plani, to je za dva ali tri dni, kar pomeni, da si je mogoče zgolj za toliko dni organizirati življenje. In najbolj obremenjujoč za voznike LPP je prav delovni čas. Neko ravnovesje smo s stavko leta 1999 dosegli, ko je delodajalec vsaj delno prisluhnil sindikatu, toda danes se razmere samo še poslabšujejo.

Kako se poslabšujejo?

Povprečni urnik voznika je tak, da kadar dela dopoldne, lahko začne ob 2.45, naslednji dan pa ob šestih zjutraj in potem ima deljeno do šestih popoldne. Najprej dela nekaj ur, nato je nekaj časa prost, toda le v narekovajih. Dogaja se namreč, da mu vse opravke, ki jih ima z njim delodajalec, naloži prav v tistem času, in tako ga ravno takrat, recimo, pokliče na razgovor. Delodajalec sicer vseskozi zatrjuje, da je to čas, s katerim delavec sam razpolaga, zato takrat ni plačan. Mi trdimo, da če je v interesu delodajalca, da ima deljen delovni čas, bi to moralo biti plačano. Najhuje pa je, da čeprav imajo vozniki tak delovni čas, se zgodi, da ne oddelajo osmih ur, ki so jim priznane in plačane. Delo voznika ni samo sedenje v vozilu na cesti. Tako kak dan ni plačan osem ur, čeprav je odsoten od doma dvanajst ur. Pred časom smo delodajalcu predlagali, naj urnike organizira na način, da bi v enem tednu prihajali na delo ob približno isti uri, ne pa da je to enkrat zjutraj, drugič popoldne, potem zvečer. Toda direktor je, kot bi zgolj hotel nasprotovati, zadeve uredil tako, da so vozili ves teden na isti progi, kar je bilo za marsikoga nevzdržno. Ker če je voznik vozil na najbolj obremenjeni progi, je bil ves teden obremenjen.

Na LPP o deljenem delovnem času voznikov pravijo, da takšni primeri niso pravilo. Kaj kažejo vaše ugotovitve?

Da so dnevna praksa in da takšen delovnik prizadene večino voznikov. Kak dan je sicer malce lažje, ampak to je vse. Biti voznik v mestnem prometu v Ljubljani je prva tri, štiri leta lahko zelo lepa služba. Takrat sem govoril, da imam pisarno z najlepšim razgledom, toda ko se naberejo stres in neprespane noči, po petih, šestih letih, začne voznik čutiti težo mestnega prometa. In ob tem mora biti vseskozi 110-odstotno osredotočen na svoje delo, kar pomeni na potnike, pešce, kolesarje in promet.

Vse to, na kar opozarjate, lahko vpliva tudi na varnost v avtobusu in zunaj njega.

Seveda. Tu so še počitki, ki jih pogosto ni, a jih voznik nujno potrebuje, in odmori za malico, za katere pogosto ni časa. V Evropi se zakonodaja zaostruje prav zato, da bi bili vozniki bolj spočiti. V Ljubljani pa je lahko voznik za volanom šest ali sedem ur, ne da bi vstal s sedeža, in potem so tu še pritiski, da se drži voznega reda ali da vozi hitreje, ker je »luknja«. Toda po sedmih urah začne zbranost upadati, pojavi se utrujenost, sploh če ima za seboj neprespano noč. In zaradi stalnih menjav ure prihoda v službo je to pogosto. To se pozna na zdravju voznikov. Ko danes gledam sodelavce, ki so petnajst let za volanom, so živčne razvaline. V podjetje so prišli zdravi, potem pa so zboleli na delovnem mestu voznika. Ura vseskozi tiktaka, pomembna je vsaka minuta.

Prepričan sem, da bi ureditev razmer morala biti v interesu države, ker LPP v nekem smislu proizvaja invalide. Prav tako bi morala biti v interesu podjetja, namesto da je njegov edini cilj profit. Zanimivo je tudi, da smo edino prevozniško podjetje v Sloveniji, ki dela z izgubo oziroma po novem s pozitivno ničlo.

Okoli milijon evrov naj bi LPP privarčeval, potem ko je leta 2013 prenehal plačevati prispevke za poklicno zavarovanje za voznike. Zaradi tega zdaj podjetje toži 53 delavcev.

Drži, in do takih številk o poslovanju so v LPP prišli s kršenjem kolektivne pogodbe in zakonodaje, vsaj kar zadeva delovni čas.

Nekatere kršitve je ugotovil tudi inšpektorat za delo, ki je od leta 2012 v podjetju opravil 16 nadzorov. Zdaj preverja še delovni čas.

Direktor še naprej trdi, da podjetje ničesar ne krši in da inšpekcija ni ničesar odkrila. Toda mi trdimo, da so odstopanja od norme.

Ko ste leta 2015 opozorili na kršitve pri delavskem soupravljanju, ste se med drugim obrnili na župana Zorana Jankovića. Kako se je odzval?

Župan je že pred časom izjavil, da neomajno zaupa Horvatu in ga podpira, in tako očitno to, kar ugotavlja tudi inšpekcija, ni težava. Iz tega naslova pripade mestni občini nekaj več denarja, in če je to na račun delavcev, nikomur ni mar. Pa bi moralo biti mar tako županu kot Ljubljančanom, ki smo pravzaprav solastniki te družbe.

Po nedavnem prispevku v Tedniku o dogajanju na LPP so se oglasili preostali štirje sindikati in opozorili na zavajanje javnosti, saj podjetje po njihovem zaposlenim zagotavlja urejeno delovno okolje. Zaprosili so tudi, naj se ugled podjetja ne blati zaradi osebnih zamer posameznikov, ki niso več del kolektiva. Kako odgovarjate na to?

Glede na to, da je nezadovoljstvo med zaposlenimi vse večje, da so vse bolj obremenjeni, ne razumem, o kakšnih osebnih zamerah govorijo. Že leta 2015 smo v sindikatu voznikov organizirali konferenco, na kateri smo na vse to opozorili, in če to še vedno počnemo, ali je to osebna zamera? Sam nikjer ne poudarjam svojega primera, izredne odpovedi, čeprav bi ga lahko. Še vedno tudi mislim, da bo ta zgodba nekega dne dočakala epilog, ki bo v moj prid in v prid sindikalne organizacije, čeprav je prvostopenjsko sodišče pritrdilo podjetju. Pismo štirih sindikatov zgolj kaže, v katerem čolnu sedijo.

Toda vendarle gre za štiri sindikate, ki skupaj zastopajo večji del zaposlenih na LPP.

Poskusi kupovanja tako mene kot nekdanjega predsednika Staneta Dervariča so bili vseskozi. Na mizi so bile takšne in drugačne ponudbe, bilo je tudi rečeno, da denar ni vprašanje, če bova tiho. Sindikat voznikov nikoli ni bil naprodaj in upam, da nikoli ne bo. Doslej smo bili trn v peti vsem vodstvom, ker zastopamo pravice delavcev in opozarjamo na težave. In če to nekdo jemlje kot osebno maščevanje, naj jemlje, toda mislim, da danes še vedno počnemo, kar smo počeli pred petnajstimi leti. Se pa sprašujem, koga branijo ti sindikati. Delavce ali dobro ime direktorja in delodajalca? Če na glas povemo, da je nekaj slabo, s tem nikogar ne blatimo, ampak samo povemo, kar je res, zato da bi se kaj spremenilo.

Pred časom se je na uredništvo ljubljanske redakcije Dela obrnilo nekaj delavcev LPP, ki so prav tako opozorili na nemogoče delovne razmere in tudi na pritiske vodstva, potem ko so proti podjetju vložili tožbe.

So zaposleni, ki so potrdili, da doživljajo pritiske. Tudi na svetu delavcev, ko sem ga še sam vodil, je direktor pred člani dejal, naj pazimo, kaj delamo. Če kdo opozori na nepravilnosti, takoj doživi napad, češ da blati družbo, in posvarijo ga, naj pazi, kaj dela. Seveda potem marsikdo pomisli, ali ne bi bilo bolje biti tiho, opraviti svoje delo in iti domov, kar očitno nekomu zelo ustreza. Ali je to osebno maščevanje ali ne, ne vem, vsekakor pa so problemi, ki jih bo treba rešiti.