Lučke, (protesti), Miklavž in stojnice

Ljubljana – Pester teden je za nami. Pester novoletni teden. Lučke so obsijale mesto, Miklavž se je s svojim spremstvom sprehodil skozi središče, svoja vrata so odprle, in kuhano vino na plano postavile, decembrske stojnice. Bili pa so tudi protesti.

Začelo se je torej, kot se spodobi, na začetku tedna. Z demonstracijami na eni strani in prižigom novoletnih lučk na drugi.

Ogledalo se je na mrzlo ponedeljkovo popoldne, ki se pozimi zaradi hitre teme kaj kmalu spremeni v večer, udeležilo obojega. Malo je postopalo pred mestno hišo, kjer je peščica mirnih protestnikov čakala na županov sprehod do stikala za prižig lučk, potem pa se je odpravilo na Prešernov trg, kjer je skupaj z večtisočglavo množico preverilo, kako je, ko mesto obsije 64 kilometrov novoletnih lučk.

Medtem ko je na Prešernovem trgu raja rajala, kot da jutri ne obstaja, se je skozi mesto – od Kongresnega trga, po Slovenski cesti, mimo železniške postaje, dol po Resljevi, Trubarjevi in čez Prešernov trg, pa vse do parlamenta – podalo približno tri tisoč mirnih protestnikov.

»Samo, da ne bo šiba«

Sreda je v mestu pripadla Miklavžu. Ta se je najprej z vzpenjačo spustil z grajskega hriba, potem pa s spremstvom razveseljeval otroke, ki so ga nestrpno čakali na Prešernovem trgu.

Parklji, ki so bili, tudi za Ogledalo, kar strašljivi, so svoje delo opravili več kot zadovoljivo. »Samo, da ne bo šiba,« je eden od malčkov povedal v televizijske kamere, ko so ga vprašali, kaj bi želel, da mu prinese Miklavž.

Prepričani smo, da šibe pa res ni dobil, upamo, da ga je naslednje jutro pričakala vsaj kakšna mandarina.

Pecivo, sadje in bombone pa so, kljub strahovom pred šibami, vseeno delili Miklavževi angelčki. Sveti Nikolaj, kot je Miklavžu v resnici ime, je le zavetnik Ljubljane. In prav je, da v prazničnem času poskrbi predvsem za otroke.

Pri nič stopinjah po stojnicah

Številke na Iskrini stolpnici so kazale natančno nič stopinj Celzija, ko se je Ogledalo v četrtek okoli štirih popoldne odpravilo na sprehod po stojnicah. Zanalašč smo si izbrali uro, ki v mestu na mrzel zimski dan ne pomeni ravno vrhunca dneva. Želeli smo videti, koliko ljudi se med kuhanim vinom in novoletnimi darilci potika po koncu delovnega časa.

Bolj malo jih je bilo, lahko priznamo kar takoj. A vseeno nismo obupali in zaviti v debel šal in s kapo trdno poveznjeno čez ušesa smo stopili skozi središče mesta. Dol po Čopovi najprej do Prešernovega trga, kjer so še zadnji dan stale Miklavževe stojnice, gostinci pa so šele dobro začeli z decembrsko ponudbo pečenic z zeljem, pa pleskavic v lepinji, palačink, vafljev in seveda kuhanega vina.

Potem naprej po Wolfovi ulici, kjer so se kitajski turisti navduševali nad novoletnim okrasjem nad svojimi glavami, do Kongresnega trga, kjer smo si nameravali pogledati, kako je videti nova pridobitev – drsališče. No, kljub dvema velikima novoletnima gostinskima hiškama sredi trga je bil to račun brez krčmarja. Drsališče namreč ob našem obisku ni delovalo. Prepričani smo, da je šlo le za kratki stik. Upamo.

Zatem pa pot pod noge do Ljubljanice mimo Šuštarskega mostu, kjer je že tradicionalno svoje šopke cvetja po dva evra prodajala starejša gospa, mimo večje hiške pred Zlato ladjico, iz katere so odmevali »tum tac« ritmi ne preveč posrečenih remiksov že tako ne preveč posrečenih slovenskih komadov.

In nazadnje čez Breg, kjer na stojnicah prodajajo lectova srca, rokavice, nogavice, kape in pa šale – vse to v slogu napisa »Pri nas si božiček do vrha napolni voziček«.

Pa veselo decembrovanje!