Tiskane izdaje
Najbrž se je začelo že dolgo prej, preden sta otovorila kolo in se z letalom prestavila na Portugalsko?
Na takšno pot se je dobro odpraviti z izkušnjami. Midva sva se leta 2005 podala na Korziko, potem sva prekolesarila jadranske otoke, Bolgarijo, in tudi sicer sva pogosto na kolesu, tako da sva približno slutila, kaj naju čaka.
Sta vnaprej podrobno preverila vse okoliščine, da nazadnje ne bi bilo večjih presenečenj?
Vedel sem, da kolesa ne bom mogel kjerkoli odpeljati k serviserju, zato sem si pred odhodom nabral tehnično znanje. Vso zimo sem razstavljal in sestavljal kolesa. Potem sva si morala zagotoviti čas. Vzela sva si dva meseca in potovanje nato raztegnila še za pol meseca.
Službe vama vmes ni bilo težko zapustiti?
Imela sva srečo, da sva se lahko tako dogovorila. Potem sva se vprašala: Kam? Ker nerada letiva, sva se odločila, da odletiva v eno smer, drugo pa prekolesariva. Proti vzhodu se nisva ozirala, saj ga že poznava. Na Portugalskem pa še nisva bila. Ocenila sva, da bova prevozila 3500 kilometrov. Dobro, malo sva se uštela. Februarja sva kupila karto, da ne bi odlašala. Potem je šlo samo od sebe.
Tudi ko sta zlagala prtljago in jo morala spraviti v dve torbici?
Vsak gram oziroma vsak kos oblačila je odveč. Kup sva močno oklestila, a sva sredi Baskije domov poslala še 1,5-kilogramski paket odvečnega orodja in oblek, nekaj sva se jih znebila tudi med potjo.
Pa še vedno naletiš na kaj, česar ne pričakuješ?
Na vreme, recimo. Spoznala sva tudi, da moraš paziti na počitek in prehrano. Ker sva vegetarijanca, je bil prijatelj sumničav, ali nama bo s takšnimi prehranjevalnimi navadami uspelo prevoziti pot. Pa je šlo, čeprav ne brez izzivov. Zlahka bi se spozabila in planila na čips in čokolado takoj, ko nama je padel sladkor v krvi. Poskušala sva jesti raznovrstno hrano, da je telo dobilo vse, kar potrebuje za takšen napor. Zlagoma sva postajala lažja, a močnejša.
Kuhala sta sama?
Da, no, trikrat nisva. Rada kuhava sama. Sicer pa nisva imela izbire, vse države, ki sva jih prevozila, so »mesne«. Mislim, da sem s tistima dvema posodicama delal čudeže.
Po načelu znajdi se, kot se veš in znaš?
Potovanje s kolesom je šola za življenje. Ko se prevažamo z avtomobili ali le prestavljamo iz ene klimatizirane sobe v drugo, čuti otopijo. Na kolesu čutiš veter, slišiš zvoke in ker včasih zaideš s poti, si tudi bolj v stiku z ljudmi. Na Portugalskem so nama tudi pet minut prijazno pojasnjevali, katero cesto izbrati, čeprav jih nisva razumela niti besede portugalsko. Ampak so hoteli pomagati. V tem, da zgrešiš cesto, je tudi poseben čar. na takšni poti ostriš čute, občutek za orientacijo, obenem pa krepiš tudi sebe. Telo se spremeni v stroj, glava pa laže odjadra po svoje. Napor je ne zanima več, skrbi odrine, osredotoči se le na iskanje prave smeri in hrano.
Kar razumem kot napotek, da je mogoče z razbremenjeno glavo laže prebroditi krizo, osebno in kolektivno.
Kolesarjenje ali pešačenje seveda priporočam vsem že zato, da začutiš telo, si spočiješ glavo in ugotoviš, da se svet vrti neposredno pred tabo, ne zgolj po televiziji ali na spletu. Udobne inkubatorje se splača zapustiti. Prisežem.
Kaj pa, ko se mora telesni stroj ohladiti, ker se pot nazadnje konča?
Malo si šokiran. Nenadoma si vržen v svet, kjer moraš kar naprej za kaj skrbeti in usklajevati obveznosti. Gotovo pa izkušnje s takšne poti pomagajo, da se s tem lažje spoprimeš. Naslednjih nekaj dni me je iz postelje metalo ob sedmih. Telo je hotelo nekaj početi, ogromno energije sem imel, a je nisem več pretvarjal v delo.
Zdaj je občutek že povsem izzvenel?
V spomin na pot še vedno nosim brado, vendar se je bom kmalu odrešil. Vtise sem zbral še v videu, blog pa moram še spisati. Res je, da sva nazaj, ampak s kolesom rade volje še kam pobegnem.
Kako zmagoslavni so bili zadnji kilometri?
Ob izteku sva bila v tako dobri kondiciji, da sva prevozila tudi po 150 kilometrov in 2000 metrov višinske razlike na dan. Ko sva na Predelu stala na pragu Slovenije, naju je od zadaj obsijalo sonce. Tako prijetno je bilo, da se nama je smejalo še vso pot. Vreme naju je na koncu nagradilo. Vrnila sva se srečna in polna energije. Ko prideš domov, se zato lahko hitro uloviš v razmišljanje, kam naprej.
In?
Odvisno od denarja in časa. Verjetno sva z zahodom Evrope za zdaj končala. Saj je super lepa, a preveč prometna.
Prepotovala sta pet držav. Kako pisana je bila pot zaradi jezikovnih in kulturnih razlik?
Na kolesu še hitreje opaziš, kako raznolika je Evropa, saj si v nenehni interakciji. Državi lahko mejita druga na drugo, a se še vseeno ločita.
Recimo?
Portugalci so bolj umirjeni in zadržani, Španci zelo radovedni. Samo mejo sva prestopila, ko so začeli spraševati. Francozi? Videti je bilo, kakor da jih nič ne zanima ... V Italiji so bili spet bolj dobrodušni.
Skratka, ni bojazni, da se ne bi znašli, kamor koli bi že šli?
V Evropi kulturni šoki spet ne zadanejo tako močno. Problem se je prestaviti iz cone udobja. Pozabljamo, kaj pomeni, ko po tebi dežuje. Če nisi vajen vročine in dežja, pade motivacija in zato hitro premami, da bi kolesarjenje kombiniral še z ladjo in vlakom. Na Portugalskem je bilo tako hladno, da sva nase navlekla vse, kar sva imela, tudi kavbojke, v francoskih Alpah pa je bilo na 1100 metrih 33 stopinj Celzija, torej ekstremno vroče.
Spiranja dežja se verjetno nazadnje veselimo v otroštvu.
Pa še otroci se ne morejo izživeti zaradi skrajne zaščitenosti. Koliko staršev sem že videl, ki otroka vlečejo stran od luže ali nosijo z dežja. Ko odraste, gotovo ne čuti potrebe, da bi se pustil zmočiti. Ampak naj vsak ravna po svoje. Meni pač ustreza, če stopim iz območja komforta. Dežnika še vedno ne uporabljam.
Se zato tudi ne pustite ujeti predvidljivosti?
V mestu bi trpel, če ne bi imel Rožnika, Gradu in Golovca. Tako pa v njem uživam. Tečem, kolesarim, hodim v hribe. Narava je blizu, pa jo tako radi spregledamo. Počutil bi se kot v ječi, če bi moral sedeti pri miru. Saj ne rečem, rad sem v mestu, ampak komaj čakam, da izginem v naravo.
