Marolt in Karner o »prekinjeni« poravnavi šele jeseni

Ljubljana – Pred okrožnim sodiščem se je začela že druga pravda proti Slavku Maroltu, vodji civilne iniciative Za zeleni Vič, ki jo je sprožil Mihael Karner, zastopnik družbe Merideis. Tudi tokrat mu očitajo blatenje dobrega imena podjetja, ki hoče graditi sosesko Urbana oaza ob nekdanji viški tovarni Tovil.

Včerajšnji poravnalni narok na okrožnem sodišču v Ljubljani, ki so ga sicer prekinili in ga bodo nadaljevali 2. septembra, je bil tako za Marolta kot javnost veliko presenečenje. Okrožna sodnica Vanja Klavora je namreč v isti zadevi že lansko jesen odškodninsko tožbo Velinvestmenta za 21 tisoč evrov zavrnila kot neutemeljeno. Da bi bilo presenečenje še večje, se Karnerjevo podjetje takrat ni pritožilo, tako da je sodba konec septembra postala pravnomočna.

Zdaj pa je Merideis kot pravni naslednik Nipla, drugega Karnerjevega podjetja, »aktiviral« staro tožbo iz leta 2011, ki jo je takrat vložil ločeno od Velinvestmenta. To pomeni, da gre za enak odškodninski zahtevek kot v primeru Velinvestmenta, in sicer za iste sporne besedne zveze, objavljene v več medijih.

Ugled in dobro ime družbe Nipl oziroma Merideis naj bi Marolt okrnil s tem, ko je dejal, da sta podjetji Nipl in Velinvestment le »poštna nabiralnika«, poseg v gozd na območju Tovila pa označil za »ekološki terorizem«, »ekološko barbarstvo in vandalizem«.

Izločanje novinarjev

V tej zgodbi je nenavadno, da Merideis ponavlja isti vzorec kot v primeru Velinvestmentove tožbe proti Maroltu. Karnerjev odvetnik je namreč pred začetkom poravnalnega naroka sodnico Doris Jarc opozoril, da namerava Delovega poročevalca s sojenja povabiti kot pričo. To je namreč storil tudi v pravdi med Velinvestmentom in Maroltom. Takrat več novinarjev sicer niso poklicali na pričanje, so pa zato vsem onemogočili spremljanje sojenja, saj so se znašli v dvojni vlogi (novinarja in potencialne priče).

Ker je na poravnalnem naroku javnost izključena, seveda lahko le ugibamo, zakaj se poravnava ni sklenila s sporazumom oziroma ni bila končana kot neuspešna. Še bolj nenavadno pa je, da je sodnica dovolila kar petmesečno prekinitev poravnave, to je do 2. septembra.

Dejstva in ugibanja

Iz dejstev na terenu, povedanega in pravnomočne sodbe lahko zanesljivo trdimo le, da je Mihael Karner kot kupec zemljišča na 2,4 hektara velikem območju nekdanjega Tovila posekal skoraj ves gozd na svojih parcelah. Tako je že pripravil teren za načrtovano gradnjo velikega bloka s približno 150 stanovanji (točno število in tip stanovanj bosta jasna šele ob morebitni vložitvi projekta za gradbeno dovoljenje). Ali je z golosekom upravičil oznako, da gre v njegovem primeru le za politiko gotovih dejstev ali pa za »ekološki terorizem«, »ekološko barbarstvo in vandalizem«, je seveda stvar presoje vsakega posameznika. Drugo dejstvo je, da se projektu kljub nasprotovanju okoliških stanovalcev in podjetnikov Karner ni odrekel, saj je z MOL podpisal dogovor, da bo najkasneje 14. julija sprejet OPPN Tovil za gradnjo Urbane oaze. Glede na kratek čas do občinskih volitev lahko le ugibamo, ali bo dopolnjeni osnutek OPPN sprejet pravočasno, to je pred poletnimi počitnicami in jesenskimi volitvami. Če ga ne bo na majski seji, bo namreč zmanjkalo časa za sprejetje predloga, saj procedura zahteva enomesečno javno razgrnitev in javno obravnavo v viški četrtni skupnosti. Zadnja seja mestnega sveta v iztekajočem se mandatu bo na začetku julija. Kasnejša (kakšna izredna) pa bi že preveč posegla v predvolilni čas, ko tako početje ni več »higiensko«.