Matevž Cankar: »Pes in otrok sta najboljša psihologa«

Vprašalnik Ljubljanapolisa: Z inštruktorjem vodnikov reševalnih psov in bodočim pasjim hotelirjem o ljubljanskih psih.

Objavljeno
01. junij 2015 16.33
Matevž Cankar odpira pasji hotel. V Ljubljani 29.5.2015
Pija Kapitanovič, Delo.si
Pija Kapitanovič, Delo.si
Ljubljana – Če bo šlo vse po sreči, bo glavno mesto prihodnji teden dobilo prvi vrtec in hotel za štirinožce. Na 12 tisoč kvadratnih metrih travnate površine ob Brnčičevi bodo hotel, igrišče in vrtec, poskrbljeno bo tudi za šolanje. Ustanovitelj je Matevž Cankar, inštruktor psov reševalcev in ljubitelj labradorcev.

Komu bosta namenjena vrtec in hotel?

Tistim, ki imajo psa zaprtega v pesjaku, kopalnici ali pa ga vozijo v službo, da bi preprečili škodo, ki jo povzroči zaradi dolgčasa. Psa bodo k nam lahko pripeljali tudi tisti, ki iz drugih krajev pridejo v Ljubljano po nakupih.

Kdo si z vami deli dom?

Trenutno imam psičko, belo labradorko, pred njo pa sem imel tri črne labradorce, ki so bili izučeni za reševalce. V društvu vodnikov reševalnih psov sem bil tudi inštruktor, vendar sem to dejavnost zadnje leto nekoliko postavil na stran.

Dovolite svoji psički na kavč?

Seveda, a občasno. Tačko položi nanj in čaka, da ji dam znak, da lahko skoči k meni.

Imajo Ljubljančani lepo vzgojene pse?

Večinoma imajo prijazne kužke, ki jih obravnavajo kot družinske člane, kar se mi zdi prav. Pri vzgoji pa ni vse tako, kot bi moralo biti. Velika težava je odpoklic. »Piki, Piki, Piki, pridi sem, no, sem, sem, sem,« velikokrat slišim. Za psa je to preveč besed, ki jih ne razume.

Katera je najpogostejša napaka v človekovem odnosu do psa?

Doslednost. To je tudi napaka pri vzgoji otrok. Pes in otrok sta najboljša psihologa, najbolje veste, do katere meje lahko sežeta. Ponavadi so ženske bolj popustljive. Pred kratkim me je za pomoč prosilo dekle z 11-mesečno dogo, ki je že dominirala nad njo. Redke so ženske, ki lahko vzgojijo večjega, po naravi dominantnega psa.

Pojavljajo se nasveti, da se psi med seboj ne bi smeli ovohavati. Je to po vašem – v primerjavi s kastracijo in sterilizacijo – nesorazmeren poseg v pasji nagon?

Te teorije ne poznam, zato jo težko strokovno komentiram. Zdi se mi pa, da je to precej nesmiselno. Za psa je smrček prvenstveni čut. Kaj ima pes od življenja, če ne sme ovohavati? To bi lahko preprečili le tako, da bi ga imeli ves čas na povodcu, kar pa je po mojem zgrešeno.

Zdi se, da ima v Ljubljani že skoraj vsak psa.

Tako bi lahko rekli za vso državo, saj imamo registriranih več kot 200 tisoč psov, s čimer se uvrščamo v evropski vrh. V Ljubljani jih je 20 tisoč, torej desetina vseh v Sloveniji.

Ljubljanska občina je pred kratkim zvišala globe za tiste, ki ne pobirajo pasjih iztrebkov. Jih bo zaradi tega manj?

Z administrativnimi ukrepi problemov še nikoli nismo rešili. Ljudi je treba ozaveščati.

Kaj vam je iz obdobja, ko ste bili aktivni vodnik reševalnih psov, najbolj ostalo v spominu?

Ko je na Krvavcu moj pes našel živega možakarja, ki se je na sprehodu s psičko izgubil. Bil sem v dvomih, ali naj ga sploh vzamem s seboj, ker je imel poškodovano taco. Vodji reševalne ekipe sem nato rekel, naj me razporedi bolj k kraju, da bo pes na manj zahtevnem terenu. Skoraj proti koncu hriba je nekaj zavohal, šel nazaj in hodil gor in dol, nato pa izginil in čez čas začel lajati. Lajal je še en pes. Verjetno je našel kakšno psico od kolega na drugem hribu, sem si mislil. Vendar ni odnehal. Šel sem za njim in našel možakarja, ki je napol zavesten ležal na tleh. Zraven pa je kokeršpanjelka bevskala v mojega psa. To je bil edini človek, ki sem ga našel živega. Brez pomoči psa ga ne bi našli.

Kateri psi so primerni za reševalne?

Vsi, ki niso premajhni ali preveliki za premagovanje telesnega napora na reševalnih akcijah. Sam prisegam na labradorce.

Z njimi ste bili tudi na marsikateri reševalni akciji v tujini.

Na mednarodnih akcijah sem bil štirikrat, dvakrat v Turčiji, Alžiriji in Indoneziji. Vedno na krizno območje pridemo veliko prepozno, delo pa otežuje še pomanjkanje ustrezne opreme in strojev. Pes laja, ker je odkril verjetno živega človeka, toda dostop do njega preprečuje betonska plošča, ki je nimaš s čim umakniti.

Kako pa reševalni psi prenašajo letalo?

Ko smo šli v Indonezijo, smo imeli celotno letalo zase in psi so bili pri nas. Turki pa so jih najprej hoteli namestili v spodnji prostor letala, a smo to seveda zavrnili. Tam je premalo zraka, ogrevan pa je le en del, velik mogoče za tri pse. Tveganje, da bi psi zmrznili, je bilo preveliko. Nazadnje smo se dogovorili, da smo bili s psi v zadnjem koncu potniške kabine.