Tiskane izdaje
Ljubljana - Vodja mestne SMC Dragan Matić je na oktobrski seji županu Zoranu Jankoviću v okviru vprašanj in pobud svetnikov predlagal, naj do novembrske seje mestnega sveta skupaj z Jocem Pečečnikom in Olimpijskim komitejem Slovenije kot drugima deležnikoma v skupnem podjetju BŠP pripravijo načrt minimalne sanacije propadajočega Plečnikovega stadiona.
Iz pisne svetnikove pobude v zvezi s projektom obnove bežigrajskega oziroma Plečnikovega stadiona, spisane 13. oktobra, je razvidno, da jo ljubljanskemu županu postavlja znova in da do seje mestnega sveta, ki bo 27. novembra, pričakuje njegov pisni odgovor.
Bistvo pobude je, da naj bi MOL kot eden od deležnikov v skupni družbi Bežigrajski športni park (BŠP) solastnikoma predlagala, da bi pripravili in izpeljali program minimalne sanacije stadiona in ne bi še naprej čakali na zaključek upravno-pravnih oziroma sodnih postopkov v zvezi s projektom njegove obnove. Ker gre za kulturni spomenik državnega pomena in eno od pomembnih del arhitekta Jožeta Plečnika, ki stoji v centru prestolnice, je jasno, pravi Matić, da gre za javni interes, ki presega lokalno raven. Zato naj MOL k sodelovanju in podpori pozove tudi ministrstvi pristojni za kulturo in šport.
V utemeljitvi predloga je svetniški klub SMC zapisal, da ne ne verjame, da bo po dolgih letih zapletov v zvezi z dovoljenji za začetek prenove Plečnikovega stadiona ta v resnici stekla v naslednjih dveh letih (za toliko je bila nedavno na seji mestnega sveta znova podaljšana družbena pogodba). Menijo, da je treba do končne razrešitve dolgoletnega zapleta stadion sanirati do te mere, da njegov izgled ne bo več sramota za glavno mesto, kot je to žal danes. Objekt bi po njihovem prepričanju moral biti vsaj v minimalni meri zavarovan pred propadanjem in dostopen za javnost v rekreativne namene. To se jim zdi toliko bolj nujno v luči tega, da je leto 2018 evropsko leto kulturne dediščine, da sta leti 2018 in 2019 v Sloveniji posvečeni kulturnemu turizmu in ker poteka tudi postopek vpisa Plečnikove arhitekture na seznam svetovne dediščine UNESCO.
Je počečkana glorieta Pečečniku, MOL in OKS res lahko v ponos? Foto: Pivk Mavric/Delo
Stanje na terenu
Kdorkoli si gre ogledati trenutno stanje Plečnikovega stadiona, lahko ugotovi, da trije lastniki ne skrbijo niti za najnujnejše vzdrževanje spomeniško zaščitenih delov stadiona, kaj šele za njegovo okolico. Ob Dunajski cesti je nekdanji glavni vhod na stadion v vsej svoji dolžini popackan z grafiti tako po stenah nadstreška kot kamnitih stebrih kolonad. Na skrajnem severovzhodnem delu, kjer se nadaljuje s pločevinasto ograjo, ki zastira pogled na Fondove vrtičke ob severni Plečnikovi ograji, pa kraljujejo tri velike plakatne površine za »jumbo« plakate. Od jugovzhodnega do jugozahodnega dela stadiona (vzdolž Samove ulice) pa so na zaščitni oziroma kvazi gradbiščni ograji še dodatni reklamni panoji. Trženju prostora se je očitno priključila tudi MOL, saj je na »svoji« mini parceli, kjer je bila nekoč bencinska črpalka, kasneje pa prodajalna rabljenih avtov, Europlakatu dovolila postavitev ogromnega obcestnega stebra z reklamnim panojem, na pločniku pa še enega manjšega.
Vse do zdaj pa ji ni uspelo niti enkrat temeljito odstraniti odvečnega plevela med Plečnikovo in zaščitno belo ograjo. V notranjosti stadiona pa videza minimalne skrbi za dediščine ne kažejo niti glorieta (polna grafitov, razbita stekla na oknih, odpadki pod njo), kaj šele Plečnikova opečnata ograja, drugi pomožni objekti in nekdanja terasasta kamnita sedišča okoli nedanjega nogometnega igrišča. Je pa zato v križišču Dunajske in Samove že več let postavljena visoka telekomunikacijska antena, ki jo lastniki stadiona gotovo dobro tržijo.
So varuhi dediščine slepi in ne vidijo nedopustnih grafitov na delu državnega spomenika? Foto: Janez Petkovšek/Delo
Kaj storiti?
To, kar je predlagal mestni svetnik Matić, ki je bil pred svojim prvim nastopom štiriletnega mandata v mestnem svetu celo glavni inšpektor za kulturo in medije, bi po svoji funkciji moral zahtevati tudi novi inšpektor za kulturo in medije, saj je nedopustno, da za državni spomenik njegovi trenutni lastniki ne skrbijo. Še sploh, ker vsi vemo, da zasebni poslovnež Joc Pečečnik kot večinski lastnik nima težav s pomanjkanjem denarja, prav tako pa je sramota, da se osnovnega vzdrževanja in minimalne spomeniške zaščite stadiona otepata tako Olimpijski komite Slovenije kot MOL, od katere ima višji proračun le država. Še sploh, ker je to njihova obveznost po zakonu o varovanju kulturne dediščine in ne le nekaj, kar je odvisno od njihove dobre volje.
Čeprav je Joc Pečečnik nedavno za Delo povedal, da gre v primeru prenove stadiona za projekt z investcijsko vrednostjo 250 milijonov evrov, ki da bi zaposloval celo 800 ljudi, pa ne njega, ne OKS in ne Jankovića ne moremo razumeti, da do začetka prenove ne bi mogli poskrbeti vsaj za prenovo tistih delov, ki bodo morali ostati tudi po začetku predvidene nadgradnje stadiona z dodatnimi tremi poslovnimi objekti, stolpnico ter mogočnim podzemeljskim delom.
Med zaščitno belo ograjo ob Samovi in Plečnikovim obzidjem je vse zaraščeno že vrsto let. Foto: Janez Petkovšek/Delo
Namesto da bi stadion sameval in bil javnosti zaprt še nadaljnjih nekaj let (to je že od leta 2008), bi lahko z minimalno prenovo gloriete, ureditvijo začasnih sanitarij in temeljitim očiščenjem in ureditvijo notranjega dela stadiona ter zunanjščine (ob Samovi in Vodovodni), pridobili celo povsem uporabne reprezentančne poslovne prostore za vodstvo BŠP ali koga drugega (izključena ni niti ureditev mini Plečnikovega muzeja). Na nekdanji nogometni zelenici pa bi lahko prirejali občasne športne in druge prireditve ali pa jih preprosto dali na voljo Ljubljančanom, željnih rekreacije. Če bi prenovili še Plečnikovo ograjo in vhode ob Dunajski, pa bi lahko postala tudi nova turistična znamenitost, ki bi jo obiskovali vse številčnejši (tuji) turisti.
Alternativni predlogi
Kot je Pečečnik dejal tudi sam, bi bilo dobro, da solastniki preverijo, katere vsebine izpred desetih let so danes še aktualne. Da bi »naredili nekaj dobrega za šport in spravili objekt v funkcijo«, kot pravi, pa bi po vzoru že pred časom izvedenega hokejskega spektakla sredi stadiona, lahko začeli organizirati prireditve že zdaj. In to zelo pogosto ter z minimalnimi vložki.
Bo na tej zelenici kmalu spet slišati športnike, rekreativce ali vsaj turiste? Foto: Pivk Mavric/Delo
Morda bi lahko vsi skupaj prebrali tudi magistrsko nalogo Nike van Berkel iz leta 2015 z naslovom Revitalizacija centralnega mestnega stadiona za Bežigradom. Ali pa vsaj njen povzetek v reviji Outsider. Avtorica je v areni stadiona ob tribunah predvidela mestno plažo z bazenom, veliki in mali oder za dogodke, zunanjo kavarno restavracije ter športne površine za odbojko, šah, balinanje, namizni tenis in otroško igrišče. Piknik prostori, viseče mreže in klopi za sprostitev v zelenju bi bili v sredini arene. Vsi dodatni prostori, ki jih programi potrebujejo, so poglobljeni v tla in se zlijejo s krajino parka.
Visoko in nizko zelenje bi umestila pretežno v areno, tvorilo pa bi razgibano krajino in gozd. Glavne sprehajalne poti v areni bi zasnovala organsko v spontano razporejenem zelenju. Zgornjo tekaško pot pa ovila okoli arene med nizko vegetacijo in grmičevjem. Centralni stadion bi tako deloval kot zeleni mestni atrij, obstoječe objekti pa bi bili namenjeni spremljevalnim programom, kot so uprava, sanitarije in restavracija. Okoli stadiona pa bi vsaj ob Samovi ostalo še nekaj prostora za kakšno bolj profitabilno Pečečnikovo zamisel. Pa morda ne le v načrtovani stolpnici, temveč tudi v podzemlju pod njim. Podobno kot v primeru sosednje poslovne stavbe Krke na drugi strani Samove ulice.
