Tiskane izdaje
Trener badmintona je vaš poklic. Se da živeti od tega? Ste si kdaj mislili, da boste živeli od tega?
Vedno sem upal, da se da od tega živeti, nisem si pa mislil, da bom tudi jaz opravljal to poklicno. Verjetno se veliko ljudi znajde v poklicu, za katerega so si najprej mislili, da ne more nositi denarja, še manj pa da ga bodo sami opravljali.
Imam občutek, da je v zadnjih letih badminton postal precej bolj množičen. Se strinjate? Včasih smo ga igrali samo na piknikih ali poletnih počitnicah ob morju.
Tudi zunaj večjih mest ga v zadnjem času igra vse več ljudi. Deset let nazaj bi verjetno bil deležen zbadanj, če ne kakšnega »čošaka«, če bi na podeželju povedal, da igraš badminton. Na rekreativni ravni res doživlja rast, počasi pa že dosegamo točko, ko se bo tudi ta franšiza izmolzla. Tekmovalno pa padamo.
Ljubljana torej ne bo kdaj valilnica bodočih šampionov?
Moramo biti realni. Za zdaj se še trudimo, da bi se na olimpijske igre uvrstil prvi Slovenec v moški konkurenci. V vsaki generaciji je kakšen talent, vprašanje pa je, kaj potem okolje naredi iz njega.
Okolje pri nas ni spodbudno?
Tekmovalec potrebujemo nekoga, ki bi odprl denarnico in ga finančno podprl, šele potem se lahko zgodijo čudeži. Šport postaja veliko bolj individualen, kot je bil, včasih je bilo več državne podpore. Finančni vložek je podoben kot pri tenisu, samo da je manj mondeno in so precej nižje nagrade.
Zakaj je badminton postal popularen?
Začelo se je zaradi kvalitete samega športa, zatem pa seveda svoje odigra domino efekt. Mislim, da ta igra ljudem rekreativno zelo odgovarja. V primerjavi z drugimi športi hitro osvojiš nivo igranja, pri katerem ti naraste srčni utrip in ti medtem ni dolgčas, kar je bistvo rekreacije. Po dvajsetih minutah igranja si že zaslužiš svoje pivo.
Več odraslih pride na vodeno rekreacijo zaradi same rekreacije ali piva po rekreaciji?
To je pogojeno eno z drugim, oboje pa z bežanjem od žene.
Torej ne preganjate alkohola po treningu?
Verjamem v rek od mojega dedka: eden za dušo, drugi za pod rušo. Seveda govoriva o odraslih rekreativcih.
Trenirate tudi otroke. Se vam zdi, da so otroci danes motorično manj sposobni kot so bili pred nekaj desetletji?
Žal v športu ni veliko gibov, ki bi bili podobni podrsavanju po zaslonih na dotik. Ko sem sam začel trenirati, so starejši isto govorili o nas. Mislim, da se vsi pritožujemo z neko zgrešeno nostalgijo po tem, kako je bilo.
Česa otrokom najbolj manjka?
Smo v fazi, ko nam tehnologija tako lajša življenje, da smo nekatere stvari pozabili delati. Šport je v osnovi delo v območju nelagodja, tam se šele začne pravi trening. Na tej točki pa naši otroci ne znajo obstajati. Ne znajo »švicati«, ustrašijo se lastnega napora, ustrašijo se, da bi kaj bolelo.
So tudi z odraslimi težave pri učenju? So se pripravljeni prepustiti, pustiti svoj ego ob strani?
Uuu ja. Moja prva služba je bila vodena rekreacija za odrasle in sem spoznal, da je podobna kot služba natakarja. Ljudi moraš znati oceniti. Ne škodi, če si strokovnjak, ni pa najbolj nujno. O vrhunski tehniki pa se pri rekreaciji ne pogovarjamo.
Ne boste postregli s kakšno duhovito anekdoto?
Trenutno se ne spomnim, poskušam pa se pri učenju tako kot sicer v življenju šaliti iz vsega. Če se nekdo pošali iz zadeve, potem težko ljudje ostanejo jezni.
Ste se že izurili v branju karakterjev?
Težko bi temu pritrdil. Nikoli nisem razmišljal na tak način. To počnem čisto intiutivno. Me pa še vedno ljudje velikokrat presenetijo in zgrešim s pristopom.
Takoj prepoznate talent?
Ne. Največji talent je, da človeka nekaj vleče k stvari. To je pogoj, žal pa niti to ni jamstvo za uspeh.
Ste kdaj komu rekli, da ga ne morete učiti?
Nikoli. Na srečo to opravljajo drugi ljudje. Smo že imeli ljudi, ki niso bili dovolj socialno integrirani.
Ste med ukvarjanjem s športom odkrili kakšne lastnosti ljudi, ki jih prej niste zaznali?
Gotovo. To najbrž velja za vse ekstremne okoliščine, v katerih se merita ego in tekmovalnost, ampak dejstvo je, da ljudje na igrišču ne morejo skriti svojega pravega obraza. To je najlepše pri športu. V vsakdanjih situacijah so bolj navajeni prikrivati frustracije in primanjkljaje. Mislim pa, da je to tudi dober poligon za izganjanje teh demonov. Raje vidim, da ljudje na igrišču zlomijo lopar in preklinjajo, kot pa da te frustracije doma stresajo nad družinskimi člani.
Koliko se je Ljubljana spremenila od vaših najzgodnejših spominov?
Postala je mesto, ki je vredno videti. Prej mi je bilo pomembno, da smo se lahko v njem zabavali in da se mi ni bilo medtem potrebno pretepati. Ni sicer Berlin, ampak najdeš nekaj zase, če nisi preveč izbirčen. Danes mi je pa všeč, da je center urejen in brez prometa.
Zakaj ste se torej preselili v Medvode?
Saj sem se upiral z vsemi štirimi. Moja teorija je bila, da če se preseliš v neko vas, zate nihče nikoli več ne sliši. Kot študent in kot Ljubljančan sem takrat to dojemal kot prekletstvo, zdaj pa to dojemam kot blagoslov.
Se ti zdijo ljudje res tako drugačni kot v mestu?
Gotovo je druga mentaliteta ljudi. Tam se vsi poznajo, ne moreš iti v lekarno in kupiti Canestena, pa vedno moraš kupiti XXL kondome in jih pol doma strižt.
Lahko ločite Ljubljančana od Neljubljančana?
Niti ne poskušam. Vedno mi pride na misel pesem Iztoka Mlakarja Full cool. Očitno nas tako vidijo in najbrž je v tem tudi malo resnice. Kot trener badmintona lahko povem, da v mestu tekmujejo samo za eno stvar: kdo je bolj kul. Za šport pa je to smrt. V mestu smo se navadili, da če tekmo izgubiš, lahko še vedno dobro izgledaš, če pa izgubiš na vasi, si pač »beden luser« in tarča posmeha in šal še en mesec, kar pa je odlična motivacija, da boš naslednjič lopar prijel drugače.
To je najslabše, kar lahko poveste o svojih someščanih?
V manjših krajih imajo ljudje, vsaj meni se tako zdi, več posebnosti. Mesta pa vse naredijo enake. Vsem se najbolj pozna to, da nimajo svoje identitete. Mesto te nauči pozabiti na svojo držo in še marsikaj drugega, dokler na koncu ne misliš, da je glavni izraz tvojega jaza znamka superg. Če te dajo v panj, moraš biti zelo inovativen, da izpadeš drugačen, in ljudje to delamo na vse mogoče načine.
In da končava, kjer se je pogovor začel. Zakaj vas kličejo Shadow?
Za tem stoji zanimiva zgodba, ki pa jo otrokom povem šele, ko zmagajo prvi turnir.
