Tiskane izdaje
Mesto na jugu Italije ni veliko večje od slovenskega glavnega mesta, je pa po lokalnih volitvah leta 2013 začelo graditi »novo pot k demokratični participaciji«. Tako so dogajanje v Mesini opisali pri mednarodni organizaciji European Alternatives, v časniku Spiegel pa so tamkajšnjega tedaj izvoljenega župana označili za lokalnega heroja, ki se na »Berlusconijevi zemlji bori proti korupciji«.
Ravno v času, ko je bil Trg republike v Ljubljani pogosto prizorišče protestov proti korupciji in privatizaciji in ko je bilo med drugim slišati zahteve po participaciji državljanov v političnih procesih, so se v Mesini, siciljanskem mestu z okoli 250.000 prebivalci, pripravljali na lokalne volitve. Prebivalci, aktivisti, profesorji in člani nekaterih obstoječih levih strank so se povezali v gibanje Cambiano Messina dal Basso (CMDB). Dan pred tako imenovano vseslovensko zdravstveno vstajo, ko se je 25. junija 2013 v Ljubljani zbralo okoli pet tisoč ljudi, je s sloganom »Spremenimo mesto od spodaj navzgor« na lokalnih volitvah v Mesini zmagal Renato Accorinti.
»Zdaj imam orodje za spremembe, in ne oblasti. Politika ni nič več kot servis, ki omogoča, da lahko vanjo vstopi vsak,« je po izvolitvi povedal politični aktivist in borec proti mafiji. Je tudi eden tistih, ki so se pred dobrim desetletjem uprli Berlusconijevemu projektu gradnje visečega mostu čez Mesinsko ožino, ki bi bil največji tovrstni na svetu. Danes enaišestdesetletni Accorinti je leta 2002 celo splezal na eno od transformatorskih postaj ob ožini in nanjo razobesil transparent »Ne mostu!«, nato pa hodil od vrat do vrat in prebivalce Mesine opozarjal na škodljivost projekta tako z naravovarstvenega kot s proračunskega vidika. Z javnim denarjem − več kot šest milijard evrov − bi, kot jim je govoril, znova financirali mafijske posle. »Vsi gospodarski sektorji so v rokah mafije,« je župan Mesine pozneje analiziral v zapisu z naslovom Ko državljani začnejo destabilizirati moč mafije, objavljenem v reviji Medregionalnega centra za raziskovanje kriminalitete in sodstva Združenih narodov. »In to drži takrat, ko je lokalna vlada šibka,« je zapisal Accorinti. Zato jo je po njegovem nujno treba demokratizirati in vrniti v roke državljanom.
Namesto mostu socialni programi
»Namesto, recimo, zgraditi predragi most, ki ne koristi nikomur, razen par ljudem, da bodo z njim zaslužili, je treba denar vložiti v socialne programe in parke. V Mesini ni deloval javni prevoz, brezposelnost med mladimi je velika, zato se izseljujejo na sever,« v pogovoru po skypu razloži Federico Alagna, soavtor prej omenjenega članka in koordinator gibanja CMDB, ki je skupaj z Accorintijem nastopilo na zadnjih lokalnih volitvah in si zagotovilo štiri sedeže v 40-članskem mestnem svetu. Participacija državljanov in vrnitev skupnega v mesto, se je glasilo sporočilo njihovega predvolilnega sloga. Kako ga uresničujejo dve leti in pol po volitvah?
»V vseh soseskah redno organiziramo zbore občanov, ko ob določenem problemu zberemo predloge rešitev, ki potem romajo ali k županu ali na glasovanje v mestni svet. Hkrati smo uvedli redne tedenske zbore, na katerih se zberejo občani in svetniki, kar pravzaprav pomeni razširitev mestnega sveta,« odgovarja Alagna, ki je v Rimu končal študij politologije. »Je pa to nekaj, kar ni institucionalizirano, in to je pogosta kritika na naš račun,« priznava. »Ni pa lahko peljati levih politik v sicer desno usmerjenem in konservativnem mestu, v katerem so od petdesetih let vladale bolj ali manj iste strukture.«
S ciljem pripraviti participativne mehanizme, prek katerih bodo prebivalci odločali o pomembnih vprašanjih v mestu, in hkrati oblikovati nove institucije, ki bodo to omogočale in nadzirale, so v gibanju vzpostavili tako imenovani laboratorij Mesine za skupno dobro. Januarja 2014 je postal tudi uradno svetovalno telo mestnega sveta. Sicilijanski aktivist in profesor Giovanni Allegretti, ki raziskuje mehanizme participacije, je v sporočilu na twitterju takrat zapisal, da gre za »zanimivo izkušnjo«.
Po besedah Alagne iz mesinskega gibanja je njihov namen skozi delovanje v laboratoriju spisati novo mestno ustavo in uvesti participativni proračun, pri katerem bi občani, kot pravi, na začetku soodločali o porabi petih odstotkov občinskega denarja. Toda to ne bo lahko. »Ko pripravljamo predloge, kdaj pozabimo, da smo zelo manjšinska vlada,« pojasni Alagna. »Marsikateri svetnik je iz stare strukture in ta velikokrat noče sprememb.« Poudarja sicer, da v laboratoriju lahko sodeluje vsak prebivalec mesta − ne glede na državljanstvo ali kak drug status. »Prvič v Italiji se je ustanovila institucija, ki se ukvarja s participacijo, in je nekaj, česar ne more nekdo kar tako ukiniti,« pojasnjuje Alagna. »Udeležba prebivalcev v Mesini sicer še ni tolikšna, kot bi si želeli − na posameznem zboru je okoli tristo ljudi, a je na tem treba delati. Ljudje so začeli verjeti, da ne morejo vplivati in da se nič ne da spremeniti. In prav to je treba spremeniti.«
Odhodi
Kmalu po tem, ko so praznovali Accorintijevo izvolitev na mesto župana v Mesini, so se po besedah Alagne najprej lotili globoke zadolženosti mesta. Z vlado v Rimu so po »težkih pogajanjih« podpisali sporazum o njegovem reprogramu. Čeprav Alagna pravi, da so to morali storiti, ker bi sicer bili prisiljeni odpuščati v javnih službah, se marsikateri član gibanja s tem ni strinjal. Dvajset jih je odšlo. Prepričani so, da pomeni sporazum izdajo skupnih idealov gibanja in hkrati amnestijo za člane starih političnih strank, ki jim tako ni treba odgovarjati za nastali mestni dolg.
»V politiko smo vstopili, ker preprosto ni bilo druge možnosti. Vse akcije na ulici so se v nekem trenutku zdele brez učinka. Ker ničesar nismo mogli spremeniti od zunaj, zdaj to poskušamo od znotraj,« odgovarja Alagna in poudarja, da gibanje ni izgubilo ne zanosa ne članov − vsaj dvesto, kot pravi, jih je dnevno aktivnih. »Rekel bi, da je bil vstop v obstoječo politiko vendarle razumska poteza. So pa seveda pri tem omejitve in kompromisi, tako početje vsekakor ni brez cene. Si pa vsak dan še naprej postavljamo vprašanje, ali je to pravi način, ki lahko prinese spremembe.«
