Tiskane izdaje
Ljubljana – Čim višja stopnja samopreskrbe Ljubljančanov je ena pomembnih strateških usmeritev MOL. Ob spodbujanju oziroma ohranjanju kmetijstva je pomemben tudi ponovni razcvet vrtičkarstva. Čeprav je cilj v vsaki od 17 četrtnih skupnosti do leta 2020 vzpostaviti najmanj eno trajno vrtičkarsko območje na mestni zemlji, so zdaj urejena le štiri.
Pred dnevi je MOL odprla doslej največje vrtičkarsko območje na svoji zemlji. Na Rakovi jelši je uredila 320 vrtičkov, velikih od 25 do 75 kvadratnih metrov. Sprva jih je načrtovala 442, a jih je z razpisom oddala le 105, saj interesentom niso bili zanimivi tisti z najmanjšo površino. Zato je občina sklenila njihovo število zmanjšati in povečati njihovo kvadraturo. Čeprav je napovedala, da bo preostalih 215 vrtičkov poskušala ponovno oddati že do konca junija, razpisa še ni objavila. MOL je na Rakovi jelši uredila tudi velik park med Curnovcem in obvoznico, a območja, ki se razteza na 7,5 hektara površine, med seboj še ni tesno povezala. Župan Zoran Janković je ob odprtju parka in vrtičkov, za kar je občina plačala 824 tisočakov, dejal, da bo brv za pešce in kolesarje čez Curnovec zgrajena prihodnje leto.
Občina ima tako zdaj štiri urejena stalna območja za vrtičkarstvo: Dravlje, Štepanjsko naselje, Ježica in Rakova jelša. Največji komfort oziroma največ komunalne in druge opreme imajo najemniki v Štepanjskem naselju, kjer ima vsak vrtiček svojo vrtno uto, urejeni so otroško igrišče, parkirišča za avte in kolesa. Zato je tudi letna zakupnina za vrtiček najvišja. Ta znaša en evro za kvadratni meter (plačuje se letno vnaprej), vanjo niso všteti obratovalni stroški. Na drugih območjih utic nimajo, imajo pa urejene lope za orodje in kompostnike, na Rakovi jelši celo nadstrešnice nad lopami za zbiranje vode. Letna zakupnina drugod znaša od 0,70 evra do enega evra za kvadratni meter.
Vse se spreminja
Koliko vrtičkarjev obdeluje manjše ali večje vrtičke na mestni, državni ali zasebni zemlji, ne ve nihče, glede na njihovo pojavnost na zelenih površinah pa jih je gotovo več tisoč. Problem je to, da MOL šele zdaj končuje popis svojih zemljišč in da za mnoge vrtičke, ki jih je podedovala od nekdanjih ljubljanskih občin in krajevnih skupnosti, sploh ne ve, da obstajajo in da zanje že ves čas skrbijo njihovi uporabniki. Ti so si s tihim soglasjem ali celo brez privoljenja takratnih oblasti sami uredili vrtove.
Problem je bil tudi v tem, da so se po odpravi družbene lastnine in preoblikovanju ljubljanske občine v arhivih »izgubile« številne zakupne pogodbe, ki so jih imeli posamezni vrtičkarji sklenjene s prav tako ukinjenimi krajevnimi skupnostmi. H kaosu so veliko doprinesle še številne denacionalizacijske zgodbe in lastninjenje nekdaj družbenih podjetij. Zlasti pri slednjih (denimo podjetje Elma v Črnučah) so se namreč pojavili novi, praviloma zasebni in ne državni ali mestni lastniki.
Z začetkom veljave zakona o vzpostavitvi etažne lastnine pa se je začelo ugotavljanje, ali posamezni vrtički ob hišah oziroma med njimi sodijo k hiši kot pripadajoče zemljišče ali ne. In marsikje že potekajo sodni spori, ker se stari uporabniki vrtičkov zaradi dolgoletne rabe teh zemljišč počutijo kot njihovi lastniki (trdijo, da so zemljo priposestvovali), novi lastniki teh zemljišč pa so prepričani, da so jih prvi le neupravičeno dolgo prilaščali.
V mnogih primerih so se novi lastniki in stari vrtičkarji dogovorili za podpise novih zakupnih pogodb za določen čas (primer vrtičkov na parcelah ob novi črnuški stanovanjski soseski Savski breg ob Savi, ki jih oddaja podjetje Grizlo, d. o. o.), v drugih so novi lastniki pripravljeni take vrtičke prodati (ob Ulici 24. junija v Črnučah tako nekaj vrtov ob večstanovanjskih hišah staroselcem ponujajo v odkup po 70 evrov za kvadratni meter), spet tretji pa jih želijo le odgnati s svoje zemlje, saj imajo tam druge načrte (zlasti pozidave primer vrtičkov v Štepanjskem naselju, ki so se morali umakniti večjemu športnemu objektu).
Začasni vrtički
Čeprav so v Ljubljani mnogi vrtički izginili (pri Žalah zaradi gradnje krožišča in nove ceste do športnega centra Stožice, urejanja Šmartinskega parka in gradnje blokov ob Pokopališki), si MOL prizadeva te nadomestiti z urejanjem novih in s pogodbami z raznimi vrtičkarskimi skupnostmi, ki bi rade vrtnarile na degradiranih mestnih zemljiščih vsaj začasno. Urbano vrtičkarstvo na skupnostnih vrtovih se od klasičnega loči po tem, da se vrtičkarji dogovarjajo o urejanju vrtov in da skupaj izvajajo načrtovana dela.
Tudi na skupnostnem vrtu so lahko vrtovi ločeni, a hkrati obstaja med njimi dogovor o obveznem sodelovanju pri izvajanju skupnih del. Ne gre za individualno pridelovanje zdrave hrane za lastne potrebe, temveč je vrtnarjenje tudi priložnost za umik v naravo in druženje, delo na prostem ter sodelovanje z drugimi. Bolj kot posamezen vrt postaja pomembna skupnost, ki se organizira okrog vrtov in vrtnarjenja. Skupnostni vrtovi tudi precej bolj ustrezajo mlajši urbani populaciji.
Najbolj znan skupnostni urbani vrt je tisti, ki se razteza na tisoč kvadratnih metrov veliki gradbeni jami med Resljevo in Masarykovo, imenovan Onkraj gradbišča. V njej so leta 2010 stanovalci bližnjih blokov na pobudo KUD Obrata uredili skupnostni prostor, namenjen vrtovom, druženju, izobraževanju in kulturi. Predstavlja poskus oživljanja mestnih degradiranih območij ter aktivnejšo vlogo prebivalcev pri načrtovanju, urejanju in soupravljanju mesta. Z MOL imajo sklenjeno pogodbo o začasni brezplačni rabi, ki jo podaljšujejo vsako leto.
Zdaj okoli sto večinoma okoliških prebivalcev obdeluje 40 vrtičkov. V štirih letih delovanja je gostil tudi več javnih dogodkov od delavnic ekološkega vrtnarjenja, različnih predavanj in diskusij do umetniških in kulturnih projektov ter prostočasnih dejavnosti za otroke in odigral pomembno vlogo pri spodbujanju in zagovarjanju (skupnostnega) urbanega vrtnarjenja in začasne rabe prostora.
Zanimiva je še vrtičkarska skupnost Za progo – prožni vrt, kjer so leta 2013 prostovoljci teren ob dolenjski progi (Orlova ulica) očistili invazivnih rastlin in ga spremenili v pet vrtov – zdaj jih je že 11 s 15 vrtičkarji. Ker gre za zemljišče v vavoralnem pasu infastrukturnega koridorja, je z lastnikoma (MOL in SŽ) dosežen le dogovor o brezplačni začasni rabi zemljišča, kjer vrtnarjenje predstavlja le njegovo vzdrževanje.
Ena najstarejših je vrtičkarska kolonija Litostroj s 50 vrtički, ki je nastala leta 1955 na pobudo Vrtičkarskega društva Litostroj ob Poti. Zemljišča so v lasti kmetov, sklada kmetijskih zemljišč in plinarne, v razmerju do lastnikov pa nekateri plačujejo najemnino in vodo, spet drugi le vodo, tretji pa nič.
Vrtički iz srednjega veka
Med zasebnimi vrtički so najbolj znani Krakovski vrtovi med Eipprovo in Krakovsko. Ti so nastali že v srednjem veku, vseh skupaj je približno 30. Z njihovimi lastniki se uporabniki dogovarjajo različno, eni zahtevajo najemnino, drugi zemljo posojajo, tretji pa v zameno zahtevajo del pridelka. Pri tem je značilno, da je nekdanjo komercialno pridelavo zelenjave zamenjalo ljubiteljsko vrtičkarstvo. Na vrtičkih v Murglah je zasebni lastnik v zameno za košnjo trave vrtičkarjem dovolil, da si uredijo vrtove. Zdaj jih je 13, družinam in začetnikom iz okoliških blokov pa pomaga izkušena vrtičkarica. Uporabljajo skupno orodje, občasno pa jim pomagajo sosedi.
Znani so tudi vrtički ob Gradaščici pri mostu čez Barjansko cesto, kjer je urejenih okoli 20 vrtičkov na zemljišču Mestnega muzeja. Ti so nastali leta 1950 in s tihim privoljenjem lastnika jih obdelujejo še zdaj kot nekakšne »gverilske vrtičke z dolgo tradicijo«. Ker načrt gradnje novega muzeja na tej lokaciji stoji, jih nihče ne preganja.
Vrtiček v Savskem naselju je nastal leta 2013 na pobudo društva Saprabolt, njegova značilnost pa je vrtnarjenje v koritih in vrečah na zemljiščih MOL. Z občino imajo dogovor o začasni rabi, predstavlja pa poskus skupnostnega vrtnarjenja s prebivalci soseske.
