Tiskane izdaje
Na območju med takratno Travniško (danes Metelkovo) ulico, Cesto na južno železnico (Masarykovo cesto), Vojaško (Maistrovo) ulico in Taborom je Kranjska stavbinska družba pod vodstvom Viljema Trea trinajst let (od 1882. do 1895.) gradila mestno pehotno vojašnico, uradno poimenovano Cesarsko-kraljeva pehotna vojašnica Franca Jožefa (K. u. k. Infanterie – Franz Josef-Kaserne). Med Ljubljančani pa se je zanjo udomačilo ime Belgijska kasarna, ker je bil v njej nekaj časa nastanjen 27. avstro-ogrski pehotni polk, katerega častni poveljnik je bil belgijski kralj Albert I.
V novorenesančnem slogu zgrajeni kompleks je obsegal 26 zgradb in je bil prva vojašnica pri nas, narejena v urbanistično zaprtem paviljonskem sistemu. Objavljena razgledniška fotografija prikazuje rob njenega južnega dela ob stičišču Tabora in Maistrove ulice, ki ga je sestavljalo sedem stavb, sezidanih iz kamna in opeke. Največje med njimi je bilo trinadstropno poslopje podolgovatega tlorisa s tremi širšimi trakti (na sliki levo), namenjeno poveljstvu. Nato so bile na vsaki strani velikega dvorišča po dve zrcalno enaki dvonadstropni zgradbi za vojaštvo. V dvonadstropni zgradbi na meji s severnim delom, ki še ni obnovljena, so bili podčastniki, med stavbama ob Metelkovi ulici pa je bila stražarnica.
Po prvi svetovni vojni so vojašnico preimenovali v Kasarno vojvode Mišića, v njej je bil najprej zavod za oslepele vojne veterane, kasneje pa tudi za slepe otroke. Po ustanovitvi leta 1923 je imela tu svoj sedež tudi slovenska skavtska organizacija, katere prvi starešina je bil profesor geografije in astronomije na ljubljanskih srednjih šolah Pavel Kunaver. Zaradi bližine železniške postaje je italijanski okupator vojašnico uporabljal za zbirališče Ljubljančanov, ki so jih poslali v internacijo. Po vojni je dobila ime Vojašnica 4. julija, JLA je imela tam poveljstvo ljubljanske vojaške oblasti.
Ko sta po osamosvojitvi 1994. lastništvo nad kompleksom od obrambnega ministrstva prevzela ministrstvo za kulturo in MOL, je tu nastalo eno največjih kulturnih središč v Sloveniji. V severnem delu se je izoblikoval alternativni kulturni center Metelkova mesto, stavbe v južnem delu pa so po prenovi zasedli Slovenski etnografski muzej, deli Narodnega muzeja, Moderne galerije (Muzej sodobne umetnosti Metelkova), Zavoda za varstvo kulturne dediščine in Slovenske kinoteke, direktorat za kulturno dediščino in inšpektorat za kulturo in medije.
