Tiskane izdaje
Zdaj ko je podžupan MOL, arhitekt Janez Koželj v Delovi Panorami konec oktobra zagotovil, da je v okviru širitve mestnega središča njihova prioriteta prenova Cukrarne, se lahko nadejamo, da bo na Poljanskem nasipu naposled začelo nastajati novo upravno in kulturno središče (Ena hiša), ki bo navzven ohranilo spomeniško zaščiteno tovarniško pročelje z značilno mrežo oken.
Eden najpomembnejših industrijskih objektov v prvi polovici 19. stoletja na Slovenskem je po načrtih arhitekta Mateja Pertscha začel nastajati kmalu zatem, ko sta tržaška veletrgovca Rossmann in Pelican junija 1828. dobila deželno tovarniško dovoljenje za sladkorno rafinerijo. Cukrarna se je nenehno povečevala, dobila 1835. prvi parni stroj na našem ozemlju, postala največja tovrstna tovarna v monarhiji in na vrhuncu zaposlovala več kot dvesto delavcev.
A nepazljivost enega od njih je avgusta 1858 povzročila požar, ki jo je povsem uničil in stopljen sladkor se je po pričevanjih očividcev cedil v Ljubljanico, ki je nekaj dni tekla rjava in sladka, tako da so ženske in otroci sirup zajemali s škafi. Sprva so jo sicer želeli obnoviti, a je tudi vse večja konkurenca pridelovalcev sladkorja iz sladkorne pese lastnike odvrnila od tega načrta; ostalo je le ime!
Med letoma 1864-66 so bili v cukrarni meksikajnarji (naborniki, ki so jih pošiljali na pomoč cesarjevemu bratu Maksimilijanu v Mehiko) in nato dve leti državna tobačna tovarna, ko je 1872. poslopje spet zagorelo. Po delni prenovi je bila vse do padca monarhije spremenjena v vojašnico, poleg vojske pa so po potresu 1895. tu prebivali tudi reveži. Med drugimi sta se h gospodinji Poloni Kalan sem zatekla pesnika slovenske moderne Josip Murn in Dragotin Kette ter tu, stara 22 oziroma 23 let, umrla. Po prvi svetovni vojni je bila v njej tovarna pletenin in tkanin, od 1938. pa mestno zavetišče za brezdomce.
Med drugo svetovno vojno je bilo v kleti zaklonišče, po njej pa so tu prebivali socialno ogroženi ljudje, delavci gradbenih podjetij in prodajalci na ljubljanski tržnici. V cukrarni so imeli nekaj časa svoje prostore tudi Javna razsvetljava, tovarna otroških vozičkov Tribuna in Lutkovno gledališče. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so jo izpraznili, ker jo je Emona inženiring, d. o. o. nameravala spremeniti v nakupovalno središče, a je šla prej v stečaj. V zgradbi so se naselili brezdomci in zanetili več požarov. Zato so jo zasilno zavarovali pred nadaljnjim propadanjem ter vrata in okna v nižjih nadstropjih zazidali. Leta 2010 so zaradi gradnje Fabianijevega mostu podrli del povezovalnega trakta in stavbo dodatno utrdili.
