Tiskane izdaje
Potem ko je sestra usmiljenka Leopoldina Hoppe 1893. na škofijskem posestvu v Vodmatu kupila travnik, je red Hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega v sodelovanju s stavbenikom Simonom Treom še isto leto začel graditi prvo zasebno zdravstveno ustanovo v sodobnem času. Poslopje je bilo (za 64.000 goldinarjev) zgrajeno avgusta naslednje leto in so ga na predlog ljubljanskega knezoškofa dr. Jakoba Missie poimenovali po tedanjem papežu Leonu XIII. − Leoninum oziroma Leonišče.
Imelo je 39 bolniških postelj, v njem pa je delalo 35 usmiljenk, ki so skrbele za bolnike in opravljale druga dela. Prvega bolnika so sprejeli 23. oktobra 1894. Sanatorij je bil sprva namenjen zdravljenju usmiljenih sester ter bolnih in onemoglih duhovnikov, saj je škofijski ordinariat prispeval denar za drugo nadstropje. A že kmalu po odprtju so v Leonišče začeli sprejemati tudi druge bolnike. Tako je Trgovsko bolniško in podporno društvo za svoje bolne člane v prvem nadstropju najelo tri sobe, kirurgu v deželni bolnici dr. Edu Šlajmerju pa so sestre v pritličju odstopile več prostorov, v katerih je imel operacijsko sobo in tri sobe za zasebne bolnike.
Dr. Šlajmer je leta 1901 postal ravnatelj Leonišča in tu delal do konca prve svetovne vojne, med katero so pod okriljem Rdečega križa zdravili ranjene vojake. Te je kot zdravnik polkovnik operiral prav dr. Šlajmer, po katerem se imenuje ulica, v kateri danes stoji ta stavba. V medvojnem času je število bolnikov naraščalo in sanatorij so nenehno obnavljali, povečevali in posodabljali.
Tedaj so tu delali številni ljubljanski zdravniki, med drugim: dr. Pavel Krajec, dr. Janko Hafner, dr. Drago Švajger, dr. Josip Hebein, dr. Božidar Lavrič, dr. Slavko Rakovec. Zdravili so tudi številne znane osebnosti: pisateljico Zofko Kvedrovo, rusko baronico Anastazijo Stachelberg, slikarko Ivano Kobilca, jugoslovansko kraljico Marijo Karađorđević, grškega kneza Nikolaja, semeniškega spirituala dr. Cirila Potočnika, skopskega škofa lazarista dr. Janeza Frančiška Gnidovca.
Med drugo svetovno vojno so v Leonišču skrivali ilegalce in zdravili ranjence, 1945. ga je z vsem inventarjem in sestrami vred prevzelo ministrstvo za narodno zdravje, 1947. so ga razlastili in 8. marca 1948 so ga redovnice morale zapustiti. Nato se je v prostore sanatorija z nasprotne strani Šlajmerjeve ulice razširila Ginekološka klinika, ki ima zdaj tu specialistične ambulante in laboratorije, Klinični oddelek za nefrologijo Interne klinike pa od 1990. center za hemodializo.
