Tiskane izdaje
Zgodovina slikovitega grajskega poslopja na vrhu Jakopičevega sprehajališča sega v 13. stoletje, ko je na začetku hriba stal turn (stolp), ki ga je leta 1442 v bojih za Ljubljano razdejal celjski grof Ulrik II.
Lastnik zemljišča Jurij baron Apfalter je pod razvalinami sezidal gradič, poimenovan Podturn. V njem so se nato menjavali različni gospodje, dokler ga niso 1601. kupili jezuiti. Ti so najprej pokupili še ozemlje, ki se je razprostiralo od gradiča proti mestu, in leta 1613 s pomočjo škofa Tomaža Hrena zgradili nov grad. Uporabljali so ga kot letovišče zase in za svoje gojence, gostili razne imenitneže in na prostem uprizarjali gledališke igre.
Ko je bil leta 1773 jezuitski red razpuščen, je imel nekaj časa v gradu letno rezidenco ljubljanski knezoškof Mihael baron Brigado.
Zatem so bili v njem tudi bolnišnica, skladišče in vojašnica, leta 1829 pa so njegovi lastniki postali deželni stanovi, ki so ga triindvajset let pozneje prodali cesarju Francu Jožefu I. Ta ga je še isto leto, 1852., dal v dosmrtni užitek feldmaršalu Jožefu grofu Radetzkemu, ki je dal poslopje temeljito prenoviti, s čimer je dobilo današnjo podobo.
Ob Vili Radetzky, kakor so tedaj rekli gradu, je uredil tudi nove sprehajalne poti in nasade v parku, ki ga je odprl za javnost. Čeprav je že po štirih letih, dve leti pred smrtjo, Podturn vrnil cesarju, je postal med Ljubljančani zelo priljubljen, tako da so mu iz hvaležnosti podelili naslov častnega meščana, pred dvorcem pa so mu leta 1881 postavili celopostavni kip, ki ga z malce truda lahko vidimo v sredini razgledniške fotografije (pod balkonom).
Da boste videli spremembo, drsni trak premaknite levo in desno.
Spomenik so po prvi svetovni vojni odstranili in odtlej pred vhodom v Tivolski grad stoji le podstavek, skulpturo pa hranijo v mestnem muzeju.Leta 1860 je Podturn z vsemi zemljišči vred kupil župan dr. Etbin Henrik Costa, nakar so ga - od takrat kot grad Tivoli - začeli načrtno preurejati.
Najprej so na kamnito ograjo dvoramnega terasastega stopnišča pred dvorcem postavili štiri litoželezne pse dunajskega kiparja Antona Dominika Fernkorna, ki so postali znameniti po tem, da nimajo jezika. Spomladi 1870. so v parku naredili še vodnjak z vodometom (sedeči baročni deček z ribo) in osem stebričev z železnimi vazami.
V Tivolskem gradu so imeli poletno zabavišče z gostilno in kavarno, od konca prve svetovne vojne pa so bila vse do 1967. v njem stanovanja. Nato so ga dalj časa obnavljali in 1989. se je v dvonadstropni dvorec pravokotnega tlorisa s trikotno atiko in poudarjenim pročeljem vselil Mednarodni grafični likovni center.
