Mesto skozi čas: Vodnikova domačija

Kako zelo se je spremenila Ljubljana? Opazite razliko?

Objavljeno
10. februar 2016 14.49
Boris Dolničar
Boris Dolničar

»Rojen sem 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutraj Na jami v Zgornji Šiški Pri Žibertu očetu Jožefu in materi Jeri Pance z Viča,« je v svojem kratkem življenjepisu zapisal prvi od njunih desetih otrok, pesnik, časnikar, šolnik in jezikoslovec Valentin Vodnik (1758−1819).

V tej obcestni vasi je njegov stari oče Jurij z denarjem, ki ga je zaslužil s kupčijo s prašiči, platnom in vinom na Hrvaškem, leta 1730 kupil domačijo s hišo, gospodarskim poslopjem in vrtnim paviljonom ter s Trate pri Šentvidu tja prenesel tudi hišno ime Pri Žibertu.

Po dedovi smrti 1774. je kmetijo prevzel sin Jožef in se še naprej ukvarjal predvsem z govedorejo in konjerejo ter odprl tudi furmansko gostilno, ki je sprva imela kar hišno ime.

Pozneje se je preimenovala v gostilno Pri kamnitni mizi, kakor je zapisano nad vhodom v vrtni paviljon ob desnem robu razgledniške fotografije iz leta 1904, ko je bil njen lastnik posestnik in gostilničar Jakob Matjan.

Ta je Vodnikovo posest kupil leta 1864 in jo šestnajst let pozneje temeljito preuredil. Zamenjal je portal in se nanj »podpisal« (18 JAKOB MATJAN 80), prezidal kaščo, v kateri je na lesenem stropu ohranjena letnica 1765, v bivalne prostore in dodal odprt hodnik vzdolž pročelij stanovanjskih in gospodarskih stavb, na zadnji strani je uredil sanitarije in pod streho mansardo.

Za primerjavo drsnik na fotografiji premaknite levo - desno.

Od njega je domačijo leta 1912 kupil Anton Pogačnik, ki je imel gostilno do leta 1930, zatem pa so bila v njej stanovanja. Leta 1960 je bila zgradba nacionalizirana, 1979. pa jo je odkupila Občina Ljubljana Šiška, jo obnovila in namenila za kulturne dejavnosti. Kljub večkratnim prenovam se je na desni stranski fasadi hiše ohranila spominska plošča iz črnega marmorja, ki so jo vzidali ob stoletnici rojstva »pervega slovenskega pesnika« 1858.

Vodnikova domačija, ki hkrati predstavlja značilno domovanje podeželskega veljaka širše ljubljanske okolice, je bila 2001. razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. To osrednjo šišensko kulturno ustanovo je lani z javnim razpisom prevzela v upravljanje nevladna organizacija Divja misel, ki v preurejenih prostorih s pomočjo občinskega oddelka za kulturo pripravlja različne programe s področja branja, pisanja in pripovedovanja.