Kako zbrati denar za odpravo? Začnimo z garažno razprodajo

Vprašalnik Ljubljanapolisa: Z absolventom medicine Mićem Božićem o Madagaskarju, pošiljanju prošenj in ličinkah v peti.

Objavljeno
08. december 2014 16.18
Posodobljeno
09. december 2014 11.00
Zdravnik Mić Božić. Ljubljana 4. december 2014.
Maja Čakarić, Delo.si
Maja Čakarić, Delo.si

Ljubljana – Načrt je preprost: gremo na Madagaskar! In so šli … Pravzaprav niso, ker ne gredo na ležeren izlet med baobabe in lemurje, temveč na trimesečno medicinsko odpravo. Bodočega zdravnika Mića Božića in njegove tri kolegice pred odhodom čaka še dolga pot – najprej v mestu.

Na koliko vrat nameravate potrkati, koliko listov strokovne literature morate obrniti, preden se boste odpravili v širni svet?

Drži, naša pot se ne bo začela takrat, ko si bomo enkrat jeseni oprtali nahrbtnike, po njej hodimo že zdaj. Mislim, da je pripravljalni del enako resen in povsem enakovreden odpravi. Odprli smo račun, zdaj že poteka lov na zaklad. Denar in material iščemo, kakor vemo in znamo. Trkamo na vrata farmacevtskih podjetij, trgovin z medicinskim materialom, zasebnih zdravnikov ...

Denar ne raste na drevesu: znesek, ki naj bi ga zbrali, skoraj 19.000 evrov, ni samoumeven.

Ni, zato se lotimo vsega, kar nam pride na misel. Podobno se je ena od prejšnjih odprav odločila za nastop na spretnostnem šovu Minuta do zmage in z zmago zbrala dovolj.

Prejšnje odprave so vam že uhodile poti. Vi ste se vrgli v garažno razprodajo. Kakšen je izkupiček?

Nismo bili prav uspešni, zbrali smo manj kot sto evrov, ampak smo se vsaj pridružili. Kolegica je predlagala, da prinesemo vse, kar bi dali od sebi in bi se lahko komu zdelo zanimivo. Pa smo. Zakaj pa ne? Nekatere odprave so poslale med petsto in tisoč prošenj, torej se ne zanašamo, da bomo zbrali vse naenkrat. Delujemo po načelu zrno do zrna pogača …

Skratka, teren že tipate, kako pa pristopite k Ljubljančanom in jim zlezete pod kožo in ali ti opazijo takšna prizadevanja?

Odzovejo se z zanimanjem, nasmehi, pa tudi dvomi. Najde se kdo, ki se vpraša, zakaj bi šel na Madagaskar, če imamo tu dovolj težav.

Ta pomislek res obstaja?

Slišal sem zanj, a ni tako jasno izražen. Se pa meščani praviloma pozitivno odzovejo. Uslužbenec tiskarne, ki nam ni mogel potiskati majic, se je ponudil za tisk zloženk. »Ker se mi zdi cilj plemenit,« je rekel. Jemljejo nas resno. Pomaga, da obstaja kontinuiteta odprav in da za nami stoji predana vodja sekcije za tropsko medicino dr. Tadeja Kotar. Niti ne znam več našteti, kje vse je bila, ampak na svoji prvi odpravi, v Zambijo, se mi zdi, se je »zaljubila v življenje«, kot pravi. Od takrat se redno vrača v Afriko. Vzame dopust, poravna svoje stroške in gre.

In kako načrtujete: se dobite po faksu na kavi, mečete ideje na plano?

Delaš vedno, ko imaš čas. Pogosto precej pozno zvečer, ko ne moreš več klicati sponzorjev. V ekipi se zdaj že kar vsak dan obveščamo o opravljenem delu - sploh ker resno načrtujemo delo na stojnicah.

Kako prav pridejo družbena omrežja?

So odlična za promocijo. Niso pa naši socialni krogi takšni, da bi nam lahko znatno materialno pomagali.

Izkušnje odprav tudi v Ugando, Kenijo, Papuo Novo Gvinejo kažejo, da se z malim da storiti veliko. Kaj je tisto malo, s čimer bi se dalo opogumiti Ljubljančane in druge državljane?

V omarah imamo več zdravil kot afriške bolnišnice ... Ko se ti zdi, da imaš zvezane roke, moraš biti nekako iznajdljiv. Zanimivost: prva slovenska odprava je šla v Afriko leta 1977 na pobudo gibanja neuvrščenih. Kdo bi si mislil, da lahko mala republika naredi razliko in karkoli spremeni na tej celini. Pa je. Zato je še tako oddaljen cilj dosegljiv, si ga je pa treba najprej zamisliti.

Kaj vam zaradi izkušenj prejšnjih odprav že zdaj dela preglavice?

Slišali smo, da ima večina težave z jiggerjem – majhno bolho, ki se lahko zarije v kožo podplata, ko hodiš po pesku. Ko slišiš kaj takšnega … Pa slabše higienske razmere in revščina prebivalstva: že na prvi strani wikipedie piše, da na Madagaskarju večina živi z manj kot dvema dolarjema na dan. Ne znamo si predstavljati podhranjenosti: kako bomo reagirali kot zdravniki in kot ljudje? Nikakor si ne delamo utvar, da bomo pripravljeni na vse.

Imeli boste konkurenco, vaškega vrača. Načrtujete srečanje z njim?

To ni običajno. Vaščani se vedno najprej obrnejo nanj, marsikdo se brez njegovega privoljenja ne bi menil za nas, bele zdravnike. Odprave se držijo bolj zase, ne prihajajo izvažat svoje kulture. Navsezadnje smo tam gostje in moramo sprejeti njihov ritem.

Medtem se učite malgaščine.

Z nami bo tolmačka, kljub temu se moramo pripraviti dobro, kot se le da. Zato se bomo naučili osnov malgaščine. Tam bomo samostojni, in to ni majhna stvar. V ambulanti se bomo lahko zanesli le nase, bolnišnica je v bližnjem mestu, vendar je »bližina« po katastrofalnih cestah slaba tolažba.

Boste s seboj vzeli tudi kaj, s čimer jim boste znali prikazati, od kod prihajate?

Ker bomo nastanjeni v slovenskem misijonu, so najbrž z našo deželo že seznanjeni. Kako jim podrobneje predstaviti Ljubljano? Morda pa s seboj vzamemo album s fotografijami.