Tiskane izdaje
Ljubljana – Ustanovitelj in vodja ambulante Pro bono, v kateri do zdravstvene oskrbe lahko pridejo tisti brez urejenega zdravstvenega zavarovanja, pravi, da se počasi umika. To se bo zgodilo, dodaja 88-letni upokojeni zdravnik Aleksander Doplihar, ko bo našel zamenjavo.
V nedavnem pogovoru za Onoplus ste dejali, da je zamenjavo težko najti. Zakaj?
Morda sem to rekel malce prehitro. Zdravnikov ni težko dobiti, veliko težje je najti nekoga, ki bi se vključil v širše aktivnosti, ki jih zahteva vodenje takšne ambulante. To med drugim pomeni delo z mediji in javnostjo, ljudje pa se neradi izpostavljajo. Ampak pri delu v ambulanti brez tega ne gre. Drži sicer, da je to čedalje težje početi. Opažam namreč, da v zadnjem času v javnosti negativno odzvanja odnos do tujcev, nezavarovanih ali revnih. Mislim, da smo postali zelo ksenofobni in asocialni. To je verjetno tudi posledica asocialnih zakonov, teh smo sprejeli toliko, da je že pravo čudo. In čeprav smo do leta 1991 imeli raj za delovnega človeka, je ta zdaj izgubil vsako veljavo. Kot da ga sploh ne potrebujemo. Toda trgovina ne more prodajati, če nima izdelkov, izdelkov pa ni, če ni delavcev. Mi delavca vrednotnimo z ničlo, ne z enko. Ni vreden nič, ne potrebuje ničesar in je tako rekoč na negativni listi naših prebivalcev.
V drugem členu zakona o zdravstvenem varstvu piše, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva in dolžnost, da prispeva k njegovemu uresničevanju v skladu s svojimi možnostmi.
Da, solidarnost je edina možnost za razvoj in vzdrževanje nekega normalnega zdravstvenega varstva. Brez solidarnosti ne moremo nič. Tisti, ki imajo veliko, bi morali prispevati več, saj so navsezadnje veliko dobili na račun tistih, ki nimajo nič, in zato bi morali tudi za njihovo zdravstveno varstvo prispevati več. Tako menim, da bi morala biti solidarnost še bolj poudarjena. Po predlogu ministrice, ki je zdaj sicer šel v pozabo, naj bi tisti, ki nimajo nič, plačevali 20 evrov, ne da bi jih vprašali, kje bodo ta denar dobili, tisti, ki imajo lahko milijone in milijarde, pa bi prispevali 75 evrov. To je naravnost smešno.
Je bila lestvica v predlogu novega zdravstvenega zakona premalo progresivna?
Seveda. Predvsem pa pri tem pozabljamo na 30.000 nezavarovanih ljudi, in to je zgolj uradna številka, neuradno jih je veliko več.
Tako je tudi zato, ker zavod za zdravstveno zavarovanje vodi nezavarovane kot uradno zavarovane, čeprav iz tega naslova nimajo pravic, razen nujne zdravstvene pomoči.
Natanko tako. Oni so zavarovani, a imajo zavarovanje zamrznjeno. Ampak to pomeni, da niso zavarovani. Pri zdravstveni zavarovalnici govorijo, da je takih 19.000 ljudi, centri za socialno delo pravijo, da jih je več, po njihovih podatkih najmanj 29.000. Toda če bi šli zares pogledat, bi ugotovili, da mnogi ostanejo zunaj uradne statistike. Nekateri potem pridejo v ambulanto Pro bono.
Foto: Igor Mali
In čeprav jim ob dolgu nad 50 evrov zamrznejo pravice iz obveznega zavarovanja, jim zdravstvena zavarovalnica še naprej pošilja račune. Teh ne morejo plačati, dolg pa tako še narašča.
Iz ljudi delajo dolžnike. Še ena od velikih neumnosti, ki smo jih sprejeli, je dodatno zavarovanje, imenuje se celo prostovoljno dodatno zavarovanje. Toda o kakšni prostovoljnosti govorijo, če te tožijo, ko ne plačaš? Torej je to prisilno zavarovanje. Hkrati človeku ne zagotavlja nič oziroma ima od njega zelo malo koristi, je pa zelo drago. Tako vržemo stran 50 milijonov evrov zdravstvenega denarja, ki gre potem za visoke plače.
Vse glasnejši so pozivi, da je javno zdravstvo tik pred kolapsom, rešitev pa da je privatizacija. Kako to komentirate?
To je največja neumnost, ki jo lahko izrečemo, sploh pa zagovarjamo. To bi pomenilo amerikanizacijo zdravstva. Če pogledamo zdravstveno varstvo v Ameriki, mnogi nimajo dostopa do potrebne oskrbe.
Pogosto poudarjate, da bi si morali prizadevati za to, da se ambulanta Pro bono zapre, saj je treba ljudi vključiti v zavarovanje. Toda ambulanta deluje že 16. leto.
Ko smo jo odprli, smo rekli, da je kratkotrajni projekt. Tako smo hoteli dati vladi možnost in čas, da uredi področje z nezavarovanimi tako, da jih vključi v javno zdravstveno oskrbo. Toda nobena vlada, nobena stranka, nihče se za to ni pobrigal. Vsi razmišljajo samo o tem, kako bi grabili denar, ne pa, kako bodo rešili problem za ljudi. V devetdesetih so izbrisali 25.000 ljudi, in kaj smo zanje naredili? Nič. Nekomu povsem uničiti življenje, potem pa mu ponuditi 50 evrov, je višek licemerstva. Človek človeku volk je v tem primeru huda žalitev za volka. In izbrisani so bili med prvimi v ambulanti Pro bono. Drži pa, da takšne ambulante niso rešitev. Stvar bi morali urediti s solidarnostjo in socialo, vendar nisem optimist, da jo bomo, če se bo tako nadaljevalo, rešili tako, da ne bo nobenega nezavarovanega več.
Do kdaj boste čakali na zamenjavo pri vodenju ambulante?
Dokler ne pride.
