Tiskane izdaje
Ljubljana – Mesto ostane nemo, če mu ne prisluhnemo. A kaj nam govori, ko mu? Režiser Jaša Koceli se z mladimi umetniki prebija skozi njegove šume, poskuša razvozlati podobe senc, se zakopati v njegov beton in loviti utrinke zgodb. Z Ljubljano in še dvema evropskima prestolnicama lahko že v četrtek pokramljate v prvem delu trilogije Nemo mesto, Jaz jaz jaz jaz.
Od kod začeti v Ljubljani? Najprej nameriš pet korakov od Prešernovega spomenika, potem gre vsak v svojo smer: proti Čopovi, čez most, na Trubarjevo, proti sodišču?
Ugotovili smo, da se refleksija ne ustvari, ko se po mestu potikaš. O njem lahko jasno razmisliš šele, ko prideš domov in se zapreš v sobo, čeprav ves čas veš, da je mesto za vrati, vidiš ga skozi okno in vedno ga slišiš. Zvok, ki nikdar ne utihne, in je kot nedefiniran srčni utrip - to nas je fasciniralo.
Za kako fajn sogovornico se je izkazala Ljubljana?
Predvsem ljubim Ljubljano. Res. Edino mesto v Sloveniji je, kjer lahko živim. Čeprav je majhna, čutiš, da je evropska. Slovenski teater želim poskusiti odpreti vplivu drugih kultur. Na naših odrih ne slišimo pogosto tujega jezika, čeprav tudi druge narodnosti soustvarjajo utrip mesta. Zato bodo v tem projektu vse tri predstave v različnih evropskih jezikih.
Kakšne so bile sicer vaše ustvarjalske rutine?
V projektu sodeluje več kot 30 ljudi. Vse se je začelo tako, da smo se v gledališču Glej povezali z mladimi pesniki in ustvarjalci generacije Y. Pregledali smo domačo sceno in odkrili poezijo več deset dobrih pesnikov, nazadnje pa k sodelovanju povabili štiri, Ajo Zamolo, Ano Svetel, Gašperja Torkarja in Mitjo Draba. (PREBERITE)
Sočasno smo po Evropi poiskali njihove sodobnike iz Anglije, Španije, Nemčije in Francije, ki so pisali o svojem mestu. Velik izziv jih je bilo usklajevati in usmerjati.
Kakšen je zdaj rezultat?
Vsebinski okvir sem povezal v celoletno trilogijo. Delam z zelo nadarjenimi ustvarjalci in zelo sem odvisen od njihovega vložka. Najprej sem mislil, da bomo s sodelavci ustvarjena besedila fragmentirali in postavljali v različne kontekste, potem pa smo ugotovili, da je bolje, če pesmim ostajamo zvesti, da skoraj nič ne dopisujemo, ampak povezujemo.
Težko je, a bo zanimivo. Naše izhodišče je, da v umetnosti ni mogoče artikulirati bistva odnosa posameznik–mesto. Ni šans. Vsak človek nosi svoj občutek o mestu. Poleg tega vsak dan od jutra do večera tkeš svojo intimno zgodbo z mestom.
Tudi brutalno?
Absolutno. Takšno je življenje z mestom: bodisi te prelije s čudovitimi trenutki, ki te dvignejo, bodisi te napada in prekrije s sencami.
So skrivnosti, ki bi morale ostati neme. Se vam katere prav posebej niso pustile ujeti?
Seveda, nekaj loviš, zagrabiš pa nekaj drugega, česar prej nisi opazil. Mi smo recimo imeli težavo v teatru poustvariti občutek mesta in njegovega brnenja. Gledališče je črna škatla, zaprt prostor, ločen od mesta. Želeli smo, da se mesto vidi, čuti in sliši. S skladateljem Miho Petricem, fotografinjo Mankico Kranjec in kostumografinjo Branko Pavlič smo občutek mesta prinesli na oder. Sicer pa v tem prvem delu projekta raziskujemo individualnost, egocentričnost in narcisoidnost naše generacije. Nadvse priročen simbol zanjo je selfie.
Pa saj niste ne prvi ne zadnji, ki bi se osredotočali nase.
Ne, toda selfie je naš vizualni pripomoček. Zanimivo pa je, da jih delamo predvsem zase. Ko jih objaviš, potrjuješ svoja doživetja.
A so vedno postavljena v prostor: pomembno je, kje si.
Drži, še bolj pa to, da si ti v prvem planu.
Je Ljubljana dovolj spodobna in sprejemljiva kulisa za ozadje?
Z mestom si v partnerskem odnosu, tvoje je. Ljubljančan bo selfieje delal na ulici, turist na Prešercu.
Je za vas pomembno, da je
Kdaj bo Ljubljana vrnila obisk Barceloni, Parizu …?
Ljubljana vedno odhaja ven. Čas je, da se druga mesta pripeljejo sem in postane naše mesto središče Evrope, čeprav le za trenutek ali za čas trajanja predstave.
Se pa poskušamo v njej udomačiti in počasi že slutimo, kako diha. Kaj pa, če bi potegnili izkušnje z bolj oddaljenih koncev sveta?
Ničesar si ne bi mogel želeti bolj – zbližati nas s Kitajsko, arabskim svetom, Brazilijo, Indijo. Toda zasidrajmo se najprej v Evropi in nato v svetu.
Je čas, da mladi prevzamete vajeti?
Ha, super bi bilo, če bi jih najprej vsi spustili, da bi jih mi prevzeli. Problem je, ker jih nihče noče. Zato mladi peš, brez avta, lovimo drveči vlak.
Mora vaš glas postati glasnejši?
Moja generacija? Počasi iz posameznih glasov gradimo skupen zvok. Smo pa vseeno čudni: brez denarja, a z iphonom, da se z njim fotografiramo. Želim pripovedovati zgodbe o svoji generaciji, ker je ne razumem. Zato raziskujem vrstnike. Lok Nemega mesta se torej začne z Jaz jaz jaz jaz generacijo, v zadnjem delu trilogije pa bomo poskušali ugotoviti, ali lahko obstajamo kot čvrstejša skupina. Lahko nastopimo skupaj z več odločnosti?
Že kaj slutite, kako se ob izšlo?
Ne vem. Vidim pa, da so posamezne umetniške skupine močno artikulirane. Kreativnosti in možnosti je ogromno. Včasih smo tako obremenjeni s svojo potjo, da spregledamo, da smo skupaj z drugimi lahko močnejši. Ne v socialističnem smislu, temveč ustvarjalno. Sodelujem s čudovitimi ljudmi, ki me izboljšujejo. Ko si odprt, vidiš bolje pot in cilj, torej se ti lahko zgodi čarovnija.
Kakšna magija se bo pojutrišnjem zgodila v Gleju?
Na premieri kot režiser nekako umrem, igralci Miranda Trnjanin, Lena Hribar, Filip Samobor in Nik Škrlec bodo začeli živeti pravo življenje predstave. Ti dnevi so zame vedno malo depresivni. Proces je boleč, a nujen. V gledališču se v nekem trenutku zbere na kup skupina, ki poskuša ustvarjati, z mislimi, sproščenostjo, domišljijo, sestaviti uvide in jih predstaviti ljudem.
Zato je teater lep, nor, nelogičen. Ker se absolutno ne splača. A nekaj najlepših stvari v življenju je takšnih, da se ne. Ja, premiere se sicer vseeno zelo veselim: sem človek izdelka, želim ga narediti tako dobro, da bi tudi sam užival ob njem.
