Tiskane izdaje
V njih je Valentin Vodnik, urednik, novinar, prevajalec in tehnični oblikovalec - vse v eni osebi (pa naj še kdo reče, da za ustvarjanje časopisa potrebuješ več kot enega človeka), objavljal precej aktualne novice iz politike, gospodarstva in kulture. Svoje bralce je obveščal o dogajanju na frontah ter po tujih časopisih z Dunaja, iz Madrida, Gorice in Pariza povzemal najpomembnejše novosti.
Lahko bi se reklo, da je bil Vodnik nekakšen dopisnik, sicer tak, ki sedi doma in prireja novice, objavljene drugje, a kakor gredo trendi v novinarstvu, kmalu tudi danes ne bo nič drugače. Delovno mesto dopisnika izumira. Medijske hiše nimajo denarja, da bi si lahko privoščile stalnega novinarja na terenu. Poleg tega je v očeh marsikaterega odgovornega to kratko malo nepotrebno, saj se novice vendar lahko reciklirajo po internetu. Če se komu zdi tako pomembno, da v živo poroča s kraja dogajanja, naj si potovanje plača sam. Kam pa pridemo, če bomo takole razmetavali z denarjem, za neko verodostojnost in kvazi dodano vrednost k člankom in prispevkom!
Tako imajo časopisi, televizijske in radijske postaje samo še poročevalce, kot se imenujejo tisti, ki to delo opravljajo projektno, ali pa se tako reče onim, ki so se po naključju znašli v tujem mestu, ki je politično in gospodarsko (redko kulturno) zanimivo za medije. In če so povrhu še vsaj približno pismeni, jim medij nameni mesečno mezdo v zameno za ekskluzivne prispevke iz tujine. Da ne bo pomote, tako ravnajo medijske hiše po vsem svetu. O kvaliteti ekskluzivne reportaže, ki jo mora novinar dostaviti v osmih urah, se ne vpraša več nihče od tistih, ki bi se morali.
Vse poti vodijo v Rim
Po svetu tako hodijo le še redki novinarji - relikti nekdaj častivrednega poklica. In te inštitut Divja misel vabi na pogovor v Vodnikovo domačijo. »Njihov glas se širi v medijih, a redko dobimo priložnost, da ljudi, ki so v središču dogajanja na tujem in dobri poznavalci razmer, spoznamo in nagovorimo v živo,« je idejo za enega iz vrste dogodkov, ki so zasedli Vodnikovo domačijo, odkar je Divja misel prevzela njeno upravljanje, pojasnila Tina Popovič. V četrtek so gostili dolgoletno dopisnico nacionalne televizije iz Rima in Vatikana Mojco Širok.
Navzoči so dobili priložnost, da iz prve roke izvedo zanimivo ozadje sicer časovno skopo odmerjenih televizijskih prispevkov, ki so omejeni na nekaj ključnih besed: »Lampedusa se utaplja pod novim valom beguncev ...« Čeprav na splošno velja, da je 2 minuti in 40 sekund na televiziji ekvivalent celi strani v Delu ali štirim stranem v Mladini. Reduciranje informacij na najbolj bistveno, kar zahteva narava televizijskega medija, je kakor mnoge druge pred njo tudi Mojco Širok »prisilila« v to, da je teme, ki so jo močno prevzele, temeljito popisala v knjigah. Izdala je tri. Zadnji rimski cesar, o liku in delu Silvia Berlusconija, Oblast brez obraza: zgodbe o italijanski mafiji in letošnjo Od Benedikta do Frančiška: revolucija v Rimskokatoliški cerkvi. Z zadnjo je povezana tudi anekdota o večni mori dopisnikov. Medtem ko je ves prvi mandat v polni pripravljenosti »pokopavala« Janeza Pavla II. (prispevki o njegovi smrti - podobno kot pri Titu - so bili pripravljeni že leta vnaprej), je ključni dogodek pontifikata Benedikta XVI, zamudila. Ko je odstopil, je bila ravno doma na dopustu.
Iskriva, elokventna in razgledana sogovornica, ki v Rimu zdaj sameva, saj tam razen nje ni več nobenega slovenskega dopisnika, je spregovorila tudi o precej bolj sproščenem ozračju na Lampedusi, ki ga poročila ne pokažejo, ker se ne sklada z bombastičnimi naslovi. Pokomentirala je aktualno politično, versko in družbeno življenje v Italiji in podvomila o poraženosti mafije (s čimer se širokousti italijanska politika), ki je po njenem samo prevzela bolj prefinjeno podobo. Povedala je tudi, da se bo po izteku drugega štiriletnega mandata, čez devet mesecev, z veseljem presedla nazaj v zunanjepolitično redakcijo na Kolodvorski in prepustila Rim svežemu pogledu kakšnega mlajšega kolega. Če bo mesto dopisnika takrat seveda sploh še obstajalo.
