»MOL bi vsa društva spravila pod eno streho«

Ljubljana – »S tem, kar MOL dela, pravzaprav jemlje športu in športnikom, ki dan za dnem pridno trenirajo. Ker ni denarja, jim moraš priznati, da jih na to ali ono tekmovanje ne moreš poslati,« pravi Gaber Benedik, predsednik športnega društva Gib, ki mu občina že tri leta blokira sredstva za izvajanje letnega programa.

Mestna občina jim po Benedikovih besedah v letih 2010 in 2011 ni izplačala sredstev, čeprav so jim bila ta dodeljena na razpisu. Lani in letos pa društva, ki deluje že 111 let, na seznam izvajalcev letnega športnega programa sploh ni uvrstila. Na letni ravni gre za okoli sto tisoč evrov, kar je dobra petina vsote, ki jo društvo z okoli 1500 člani potrebuje za svojo dejavnost. »Maja, ob koncu sezone, smo bili tako rekoč brez denarja,« prizna Benedik, ki šišensko društvo s sedežem na Drenikovi 32 vodi leto in pol. »Prej ali slej se bo to poznalo na kakovosti programov. Naj poudarim, da podpiramo tudi vrhunski šport. Na lanskih olimpijskih igrah v Londonu je bila edina slovenska predstavnica v gimnastiki članica našega društva Saša Golob.«

Blokado sredstev Benedik pripisuje načinu vodenja zdajšnje postave mestne oblasti, kar se pod prejšnjimi župani, kot zatrjuje, ni dogajalo. Med razpisne pogoje za dodelitev sredstev so namreč dodali, da do njih niso upravičena društva, ki so z občino v sodnem sporu. MOL pa od leta 2005 toži društvo Gib. »Takšen razpis po mojem ne zdrži pravne podlage, ker ni v skladu s pravilnikom o razpisih,« meni Benedik. »Nekorektna blokada sredstev, ki ŠD Gib nesporno pripadajo, ogroža obstoj društva, ki pa kljub temu svojim članom in občanom Ljubljane še vedno zagotavlja visoko raven storitev pri vseh svojih športnih dejavnostih.« Z občine medtem pojasnila še nismo dobili.

V ozadju večletni spor okrog lastništva

Spor med MOL in društvom Gib se vleče že od leta 1999, ko je občina po zakonu o športu nacionalizirala športne objekte občinskega pomena. Takrat je društvo sodno zahtevalo ugotovitev lastninske pravice. Upravno sodišče mu je pritrdilo. »Namesto da bi MOL upoštevala sodbo, je na okrožno sodišče vložila tožbo za ugotavljanje lastninske pravice in izbrisno tožbo,« pojasnjuje predsednik društva. Vmes so se že nekajkrat sestali, nazadnje jim je občina predlagala, da bi društvo dobilo stavbno pravico za večletno obdobje. »Težava pa je, da bi v tem primeru zemljišče, ki je v lasti društva Gib in meri okoli pet tisoč kvadratnih metrov, po določenih letih pripadlo občini.«

Na občini so prepričani, da bi morala biti ta po zakonu o športu v zemljiško knjigo vpisana kot lastnica. Benedik pa pravi, da je Gib pravni naslednik društva Sokol, ki je to zemljišče kupilo in leta 1936 zgradilo prvi športni objekt v zasebni lasti. »Občina bi rada pod eno streho spravila vsa športna društva, si prilastila njihova zemljišča in jih potem sama upravljala. To je zgrešena strategija. Zakaj razbijati tradicijo, ki obstaja že več kot sto let?« se sprašuje Benedik, ki hkrati opozarja, da ima podobne težave še nekaj športnih društev v glavnem mestu, in sicer Narodni dom, Šmartno in zveza športnih društev Ilirija. »Je pa pri nas problem najhujši, ker smo največji – tudi zato občina pri nas ne sme popustiti, ker bi potem še pri drugih imela podobne težave.«

Različni razlagi istega zakona

Sodni spor zveze športnih društev Ilirija, ki združuje od osemsto do tisoč članov, z ljubljansko občino se, prav tako zaradi lastninjenja športnih objektov, vleče od leta 2009. »MOL se je na podlagi svoje razlage zakona o športu začela vpisovati kot lastnica posameznih zemljišč. Čeprav smo bili doslej vpisani kot lastnik nogometnih igrišč in dveh parkirišč v Šiški ter igrišča v Mostecu, moramo svoje lastništvo zdaj dokazovati na sodišču,« razloži predsednik zveze Dušan Gajič. Kot poudarja, gre za različno razlago istega zakona.

»Odvetniki in sodniki, ki so bolj naklonjeni državnemu ali mestnemu lastništvu, menijo, da ima občina pravico se vpisati v zemljiško knjigo. Naši pravniki in mi sami pa menimo, da je zakon treba brati v celoti, medtem ko oni nalašč izpuščajo določila, ki govorijo nam v prid.« Kot trdi Gajič, zakon o športu pravi, da lahko vsi športni objekti, ki so splošnega družbenega pomena, ostanejo v lasti lokalnih skupnosti, vendar opozarja, da daje hkrati društvom možnost, da uveljavljajo svoje lastništvo. »Po vseh merilih je dejansko lastništvo nesporno,« je prepričan Gajič. »Mi smo že bili vpisani kot lastnik.«

Po njegovem so na občini leta 2006, ko je tja prišla zdajšnja oblast, »razgrnili vse možne načrte in pogledali, kje bi lahko dobili lastništvo«. Problem pa je, opozarja Gajič, da potem ni denarja za vlaganje v objekte, o interesih posameznih klubov pa se tako ali tako ne razpravlja. »Šport v Ljubljani je danes skoraj povsem pod vodo. Tam, kjer je mestu že uspelo z lastninjenjem, klubom, kot sta Slovan in Svoboda, v katerih so marsikaj naredili sami, tudi z udarniškim delom, zdaj zaračunavajo najemnino za uporabo objektov. Po eni strani ta društva od občine dobijo nekaj deset tisoč evrov na leto, po drugi pa jim prav toliko, če ne še več, poberejo z najemninami,« je kritičen predsednik ZŠD Ilirija. »Z veliko denarja pa se medtem pomaga profesionalnim klubom, ki bi nasprotno od amaterskih športnih društev morali znati preživeti sami.«