Najemnine zvišati za 30 odstotkov

Ljubljanski stanovanjski sklad bi primanjkljaj 4000 stanovanj reševal z uvedbo realnih stroškovnih najemnin

Objavljeno
05. maj 2017 19.56
Razstava ob 25 letnici Stanovanjskega sklada 05.maja 2017 [Stanovanjski sklad,Ljubljana,razstave,obletnice,MOL]
Janez Petkovšek
Janez Petkovšek
Ljubljana – V preteklih 25 letih je ljubljanski stanovanjski sklad v povprečju vsako leto zagotovil po 100 neprofitnih najemnih stanovanj. Ker pa mu jih glede na število zavrnjenih prosilcev manjka kar 4000, to pomeni, da bi za odpravo primanjkljaja potrebovali 40 let.

To je le ena od številnih ne preveč spodbudnih ugotovitev ob proslavi 25-letnice Javnega stanovanjskega sklada MOL, katerega delo in uspehi na stanovanjskem področju v državi so sicer nesporni in bi marsikateremu drugemu skladu, tudi državnemu, lahko bili za vzor.

Čeprav včeraj odprta razstava plakatov najpomembnejših skladovih stanovanjskih projektov v preddverju mestne hiše govori o njegovih številnih uspehih v četrtstoletni zgodovini, pa je direktor sklada Sašo Rink dejal, da na Dunaju na neprofitno stanovanje prosilci čakajo v povprečju tri mesece, dve do tri leta pa le, če imajo posebne želje glede lokacije, velikosti ... Poleg tega imajo v avstrijski prestolnici za stanovanjsko gradnjo zagotovljen sistemski vir, kakršnega lahko pri nas le sanjamo. MOL ljubljanskemu stanovanjskemu skladu iz svojega proračuna sicer zagotavlja dodaten denar za plače zaposlenih in posamezne stanovanjske naložbe, pravi Rink, a tega ni mogoče primerjati z večdesetmilijonskimi vsotami, ki jih zagotavlja Dunaj. Zato bi morali po njegovem za stanovanjsko gradnjo tudi pri nas uvesti sistemske vire, ki bi zagotavljali redne prilive denarja. Kot pravi, smo takšen vir poznali celo v nekdanji Jugoslaviji, kjer so vsakemu delodajalcu in zaposlenemu trgali po pol odstotka od prihodkov oziroma plač.

Optimistični župan

Župan Zoran Janković pa je kljub temu, da v kratkem še ne bo mogel položiti temeljnega kamna za novo stanovanjsko sosesko Polje IV, ki jo bo gradil ljubljanski stanovanjski sklad, glede neprofitne stanovanske gradnje v mestu precej optimističen. Dejal je, da ga veseli dejstvo, da se ljudje v Ljubljano prislejujejo zato, ker v MOL lahko dobijo stanovanje, drugje pa ne. In da bo občina še naprej skrbela za ponudbo kakovostnih stanovanj, kakršna bodo recimo v soseski Brdo II. Napovedal je, da jih bodo kupovali tudi, če se v ta projekt ne bo vključevala država, in se pohvalil, da bodo za umetnike 9. maja odprli prenovljen objekt Švicarije in da bo prihodnji teden mestni stanovanjski sklad objavil razpis za nakup 150 stanovanj. V poštev bodo prišli le investitorji, ki bodo ponudili paket z najmanj 50 stanovanji, pri čemer cena ne bo smela biti višja od 1500 evrov za kvadratni meter, s projektom pa bodo morali biti tako daleč, da bodo stanovanja vseljiva najkasneje do 30. junija leta 2019.

Mačehovska država

O glavnih problemih naše stanovanjske politike in ne le ljubljanskega stanovanjskega sklada kot enega njenih najpomembnejših členov, so spregovorili Julka Gorenc, Jožka Hegler (obe sta bili dolgoletni najvišji predstavnici mestnega stanovanjskega sklada), Andreja Cirman (Ekonomska fakulteta), nekdanji okoljski minister Pavel Gantar in raziskovalka s FDV Srna Mandič.

Gorenčeva, ki je na skladu delovala v vseh njegovih predhodnih in zdajšnji obliki, je dejala, da je bil odos države do stanovanjske politike vedno precej mačehovski in da kljub njeni novi resoluciji meni, da bo pri zagotavljanju novih neprofitnih najemnih stanovanj tudi v prihodnje odločilna pomoč MOL, ne države. dejala je, da bi bila vesela, če bi ljubljanski stanovanjski sklad lahko vsako leto zagotovil vsaj 150 stanovanj.

Heglerjeva je povedala, da v preteklosti nikoli ni bil problem sodelovanje mestnega sklada z republiškim ali uradniki v državnih sektorjih za stanovanjsko politiko, temveč se je vedno zapletalo pri finančnem ministrstvu.

Cirmanova rešitev nakopičenih problemov s financiranjem stanovanjskega gospodarstva vidi predvsem v tem, da se nehamo izogibati uvedbi »stroškovne najemnine«. Na Dunaju je ta dvakrat višja od naše neprofoitne. Ne razume niti, da veljajo pri zadolževanju skladov za nova posojila, ista pravila kot za kakšen sklad za knjigo, četudi drugemu v primeru težav nimaš vzeti česa, stanovanjski sklad pa ima ogromno premoženja v stanovanjih. Če se neprofitne najemnine ne bodo povečale, bo problem stanovanjskega primanjkljaja ostal. Se pa boji, da se država tega ključnega problema ne bo hotela lotiti.