Namestitveni centri v Ljubljani: »Čas se je tukaj ustavil septembra«

Ljubljana – Medtem ko je generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun prejšnji teden v Ženevi, kar zadeva begunsko vprašanje, poudaril potrebo po »eksponentnem povečanju globalne solidarnosti«, so trije nastanitveni centri za begunce v slovenskem glavnem mestu vse od septembra, ko so bili urejeni, prazni. In tako bo verjetno tudi ostalo.

V dvorani za namizni tenis na Kodeljevem so bile do sredine oktobra druga ob drugi postavljene zložljive postelje, zdaj tam znova stojijo športni pripomočki. Vse, kar so v dvorani uredili za morebitno nastanitev beguncev, so že umaknili v sosednji prostor, hrano, ki so jo priskrbeli pri območnem združenju Rdečega križa, pa vrnili organizaciji. »Ker se bliža kopalna sezona, bo treba tudi to sobo izprazniti,« med ogledom objektov, ki so jih na ljubljanski občini uredili za začasno nastanitev beguncev, razlaga Luka Novak, pripravnik na občinskem oddelku za zaščito, reševanje in civilno obrambo. »Bi pa v tem trenutku potrebovali največ en dan, da bi v dvorani znova uredili namestitveni center. Toda ni videti, da bo za to sploh potreba.«

Tudi v prostorih nekdanje osnovne šole Polje je pripravljenost zdaj le še delna. Hodnik v prvem nadstropju znova uporabljajo za skladišče, kot pred ureditvijo v nastanitveni center, medtem ko so v učilnicah sicer še vedno postavljene zložljive postelje. V telovadnici, ki bi jo uporabljali kot razdelilnico hrane in jedilnico, še stojijo dolge mize. Novak pokaže tudi prostore, predvidene za osebje, ki bi v centru zagotavljalo pomoč. Poleg predstavnikov za zaščito in reševanje bi sodelovali prostovoljci Rdečega križa in Slovenske filantropije, za morebitno zdravstveno oskrbo pa bi bila na voljo še služba za nujno medicinsko pomoč v ZD Ljubljana.

V samskem domu na Poljanski, ki je v lasti javnega podjetja Snaga, so za morebitno nastanitev beguncev predvideli dve nadstropji, ki sta bili dotlej prazni. Na vhodnih vratih v eno od njiju sicer visi opozorilo, da zamaka in da so sanitarije v okvari. Novak ob tem pripomni, da je ta del hiše »že lep čas prazen« in da bi bilo treba obnoviti celoten dom, v katerem zdaj med drugim bivajo delavci Snage in gradbeni delavci.

V majhne sobe, v katerih so po dve ali tri stare postelje, so dodali še po dve zložljivi, kopalnica z dvema tušema in stranišče sta skupna, prav tako je za nadstropje skupna kuhinja. Novak opozori, da ta sicer »ne dela, a da tudi ni bilo mišljeno, da bi ljudje v njej kuhali, saj naj bi bila tam le razdelilnica hrane«. V mansardi višje je razpored sob podoben, le da je strop veliko nižji, ena soba pa je povsem zaprta, ker je v njej bazna postaja za mobilno telefonijo. Bivanje v domu, kot še pravi Novak, je bilo sicer predvideno »predvsem za družine z otroki«.

Tako »še nekaj časa«

Na pobudo vlade je ljubljanska občina sredi septembra za potrebe začasnih nastanitev beguncev uredila tri objekte, ki so v njeni lasti ali lasti javnih zavodov. Čeprav v nobenem še niso nastanili nikogar, so za zdaj v pripravljenosti. Na notranjem ministrstvu, ki je pristojno za koordinacijo nastanitve beguncev, pravijo, da bo tako »še nekaj časa«. »Odvisno od prihodnjega dogajanja in razmer na področju migracij bodo sprejete odločitve o nadaljnjih ukrepih glede nastanitvenih in sprejemnih centrov,« so zapisali.

V treh ljubljanskih centrih bi država lahko nastanila štiristo ljudi, medtem ko je podobnih objektov po Sloveniji še šest. Novak pri tem poudarja, da so bili centri načrtovani »zgolj za začasno namestitev, največ za nekaj dni, da ljudje prenočijo na toplem, nekaj pojejo, dobijo zdravstveno oskrbo, potem pa grejo naprej«. Za daljše bivanje po njegovem niso primerni. »V tem primeru bi morali v njih nastaniti manj ljudi, kot je zdaj predvideno, in hkrati zagotoviti vsaj neko zasebnost s panelnimi stenami, podobno kot so storili na Japonskem po potresu.«

Da lokacije »niso primerne za dolgotrajnejšo nastanitev, morda le začasno«, opozarja tudi Franci Zlatar, vodja programa Migracije pri Slovenski filantropiji. Ustreznejši je po njegovem namreč »model razpršene namestitve«, kot so namestitve v stanovanjih, ne v begunskih centrih, »kjer na enem mestu biva veliko ljudi«.

Raziskovalka migracij z Mirovnega inštituta in predavateljica na fakulteti za družbene vede Mojca Pajnik pri tem spomni na primer dobre prakse iz Trsta, kjer je italijanski solidarnostni konzorcij ICS nastanil več kot tisoč ljudi z mednarodno zaščito v stanovanja, drugod pa so nastale stanovanjske kooperative. »Ključno je, da začne Evropa in z njo Slovenija zapirati begunska taborišča, ki migrante ločujejo od lokalnega prebivalstva, ustvarjajo geta in poglabljajo fantazme o 'nevarnem drugem', ki 'nas' ogroža. Ljudem je treba omogočiti gibanje in bivanje v dostojnih razmerah, poskrbeti je treba za enakopravno vključevanje, le tako bomo dolgoročno pridobili vsi.«

Podpora mestnega sveta

Še do konca junija bodo prostori nekdanje osnovne šole v Polju namenjeni morebitni nastanitvi beguncev. Glede doma Snage in dvorane na Kodeljevem pa uradna odločitev še ni bila sprejeta. »Ko smo pripravljali te prostore, še ni bilo centrov za begunce na Vrhniki in Obrežju,« pravi Novak. »Takrat smo bili še najbližje temu, da jih bomo tudi zapolnili. Glede na to, da situacije, kakršna je bila septembra, ko je v enem dnevu državo prečkalo celo več tisoč ljudi, ni že vsaj štiri ali pet mesecev, so še naprej prazni, in tudi ne pričakujemo, da bodo sploh v uporabi. Čas se je tu pravzaprav ustavil septembra.«

Na zadnji seji so ljubljanski svetniki potrdili sklep, da »mestni svet podpira dosedanje ukrepe župana in mestne uprave«, kar zadeva begunsko vprašanje. Podprli so tudi »začasno namestitev migrantov v MOL, še posebej nekaterih ogroženih skupin«. Vlada pa je po mnenju župana Zorana Jankovića celo odigrala »odlično vlogo, če bi umaknili še žico, bi se ji priklonil«.

Toda na »skrb vzbujajoče politike države in prakso v sprejemnih in nastanitvenih centrih« so v februarskem poročilu opozorili pri Mirovnem inštitutu. Med drugim ugotavljajo, da Slovenija ljudem onemogoča dostop do azilnega postopka na podlagi državljanstva in jih hkrati aktivno odvrača od vlaganja prošenj, in to kljub jasno izraženi nameri. Ob zadnjih spremembah zakona o mednarodni zaščiti pa so med drugim opozorili, da Slovenija, ko gre za dolgoročno zaščito beguncev, »ostaja in postaja še bolj restriktivna«.

»Zadovoljna« Slovenija

Uradni podatki, ki jih na spletni strani vodijo pri vladi, sicer kažejo velik upad števila ljudi, ki pred vojnami in bedo potujejo skozi Slovenijo. Da balkanska begunska pot postaja zgodovina in da begunci po njej »sploh ne bodo več prihajali, razen izjemoma«, je po nedavnem dogovoru Evropske unije s Turčijo ocenil premier Miro Cerar. Da dogovor, ki po mnenju visokega komisariata ZN za begunce in nevladnih organizacij pomeni kratenje človekovih pravic in je v nasprotju z mednarodnim pravom, »že prinaša učinke«, sta pred dnevi na srečanju v Ljubljani ugotavljala tudi zunanji minister Karl Erjavec in njegov turški kolega Volkan Bozkir.

Toda pri nevladni organizaciji Amnesty International (AI) v zadnjem poročilu, objavljenem pred dnevi, razkrivajo podatke o množičnem prisilnem vračanju beguncev iz Turčije v od vojne razdejano Sirijo, in to čeprav so »vsa prisilna vračanja v Sirijo nezakonita tako po turškem, evropskem in mednarodnem pravu«. Hkrati opozarjajo na onemogočanje registracije sirskim beguncem in ostrejše omejitve na mejah. »Ne le da EU ni pritisnila na Turčijo, naj izboljša zaščito za sirske begunce, EU pravzaprav spodbuja prav nasprotno,« poudarja John Dalhuisen, direktor AI za Evropo in osrednjo Azijo. Medtem pa je premier Cerar ob sklenitvi dogovora s Turčijo na začetku februarja po poročanju medijev izjavil, da je Slovenija z njim zadovoljna.