Tiskane izdaje
Ljubljana - V nekoliko skritem Pocket teatru gledališča Glej vsakodnevno potekal proces umetniškega ustvarjanja avstralske plesne umetnice Bridget Fiske. S petimi ustvarjalci je raziskovala situacije marginaliziranih skupin slovenske družbe, begunsko krizo, izbrisane, Rome ter mlade. V projektu YES Move. NO Move (Moved?) so predstavnikom teh skupin ponudili varen kraj, kjer so se lahko odprli in se umetniško izrazili.
Naši dnevi so zadnje mesece prepojeni s podobami begunske krize. V čem ta projekt te zgodbe izrazi drugače kot mediji?
Razumem, da umetnost ponuja drugačno platformo za izražanje zgodb in izkušenj, kot mediji, za katere menim, da so prav tako pomemben prostor oblikovanja dialoga. Trenutno poskušamo še vedno razumeti, kako bomo doživljanja artikulirali. Proces se namreč spreminja iz dneva v dan. Edino kar vemo je, da so ljudje, ki smo jih spoznali, izjemno pomembni za to artikulacijo, saj so srce tega projekta. Vodi nas njihova želja po načinu izražanja, se pravi kar sami želijo izraziti.
V enem izmed svojih blogov, ste zapisali da je telo dom, da je po vaše edina nespremenljivka v našem življenju, ki se stalno spreminja. Kako telo postaviti v kontekst begunske krize?
O konceptu telesa kot doma sem premišljevala v nekem življenjskem trenutku, ko sem bila presenečena nad tem, kako čustveno sem reagirala nad novico, da je bila hiša, v kateri sem odraščala, prodana. Da se v prostor, ki sem ga poznala kot dom, nikoli več ne bom vrnila. Razlog za to je bila smrt mojega očeta januarja letos. In zaradi njegove smrti in tega, da sem živela v več različnih mestih, sem se začela spraševati, kaj sploh pomeni dom. Ne morem si niti predstavljati, kako mora biti nekomu, ki ga je moral zapustiti. Nikoli se ne bi pretvarjala, da to razumem. In kaj v resnici to nekomu pomeni. Ne vem in ne morem vedeti, kako se počutijo. Zato menim, da je ta projekt dajanja glasu skupnosti in njihovim zgodbam ter možnost, da se izrazijo na svoj način, tako pomemben.
Catherine Simmonds, članica vaše ekipe, je kot eno osrednjih tem projekt navedla tudi empatijo.
Vsakega želimo naučiti ljudi, da je empatija varen prostor, prostor kjer so lahko, kar so, kjer ni obsojanj. Želimo, da se ljudje med seboj vidijo in doživljajo. Nisem doživela, kar si ti, a kako naj te spoznam in kako naj reagiram na to. To so zapletene teme, ki pa se trenutno ljudem dogajajo. Da nekomu, ki je živel v krizi in, ki je bil primoran zbežati od doma, ponudiš alternativni prostor, kjer lahko deli zgodbe in prostor, kjer je svoboden. Zato se zdaj tu v Ljubljani srečujemo, se poslušamo, si delimo in se povezujemo.
Poslušanje ni samo enosmerno dejanje, za vas je predvsem interakcija.
Poslušanje je izredno pomembno dejanje v življenju vsakogar. In dejansko je dejanje. Poslušanje je biti dejaven z nekom. Ker hkrati je biti slišan izjemno dragoceno.
Veliko se ukvarjate z mladino. Zakaj je za vas tako pomembno, da se mladi umetniško izražajajo?
Umetnost je prostor za osvobajanje in izražanje in zato je tudi prostor za vrhunska soustvarjanja. Možnost interakcije z ljudmi na tako občutljivi ravni pa je vedno radostna in šaljiva. Pogosto, ko sodelujem z mladimi in se izražamo s plesom in drugimi fizičnimi uprizoritvenimi metodami, vidim, kako lahko trdo delo in osebnostna rast skozi celoten proces pripelje do nekega razpleta, rezultata. In da rezultat nato izraziš pred občinstvom, posamezniku daje neizmerno moč in občutek samozavesti. Ne govorim o tekmovanju, ampak izključno o skupnem ustvarjanju nečesa pomenljivega. V letih delovanja, med drugim tudi kot učiteljica, sem imela priložnost biti priča temu, kaj umetnost naredi za ljudi.
Sodeč po tem, kako ste poiskali prostor za fotografiranje, sklepam, da ste po naravi raziskovalka. V svoje predstave tudi sicer velikokrat vključite zunanje prostore. Kaj vas je tako pritegnilo v Ljubljani?
Obožujem sprehode po ulicah mesta, v katerem sem. Rada občutim kraj in rada obiskujem še neznana mesta. Preden smo izvedeli, da nas bo evropski projekt BeSpectACTive pripeljal v Ljubljano, sem o njej vedela le to, kar so mi povedali prijatelji v Veliki Britaniji, tudi to, da je neizmerno lepo mesto. Kar mi je izredno všeč so grafiti in čudovita arhitektura. Spominja me na prostor za srečevanja. Torej grafiti, kot nekaj sodobnega in stara arhitektura dajeta Ljubljani poseben značaj. Čuti se, da je mesto živo. In čeprav smo v mestu, je zrak tako svež! Opazila sem tudi, da je v tem letnem času svetloba prelepa. Vsako mesto, ki ga obiščemo, spoznamo skozi dialoge z njihovimi prebivalci. In trenutno delamo na tem, da se soustvarjanje v prihodnosti obdrži, tudi v Ljubljani.
