Tiskane izdaje
Sprehajanje po mestu in opazovanje urbanega utripa je del njenega vsakdanjika. Arhitektka, filozofinja in avtorica urbane pobarvanke pravi, da so si vsa evropska mesta zelo podobna in se svetijo v zlatih odtenkih, toda Ljubljana izstopa s svojo ustvarjalno noto.
Ta mesec ste v interaktivni izložbi v Ljubljani predstavljali svojo urbano pobarvanko. Vsakdo je lahko s telefonom »pobarval« izložbo v svoje barve in to delil na facebooku. Kakšen je bil odziv?
Izreden, pred izložbo je prišlo veliko obiskovalcev. S pomočjo aplikacije smo ljudem ponudili, da plakat v izložbi pobarvajo v svoje barve, kar je pravzaprav slogan moje pobarvanke. Aplikacijo bi rada razvijala naprej, pri svojem delu sledim trendom, spremljam nove platforme in načine, s katerimi bi izboljšala kakovost življenja v mestu in ga ljudem približala.
Trendovski ste bili že s samo idejo urbane pobarvanke.
S priljubljenostjo pobarvank po svetu je to prišlo v mojo podzavest in tako me je spontano prešinila ideja o urbani pobarvanki. Sicer sem imela že pred tem veliko risb o Ljubljani, zaradi fenomena pobarvank pa se mi je zdela enkratna priložnost, da jo predstavim v tej formi.
Pa ljudje potem vzamejo v roke navadne ali akvarelne barvice in pobarvanko v celoti pobarvajo?
Nekaj tistih, ki so knjigo kupili, sem prosila, da mi pošljejo fotografijo pobarvanih risb, pa sem namesto tega večkrat dobila odgovor: Žal mi je pokvariti knjigo, je preveč lepa, da bi jo pobarvali (smeh).
»Poleg turistov, ki pobarvanko kupujejo kot spominek iz Ljubljane, jo kupujejo tudi domačini. S tem sem začutila, kako radi imamo Ljubljano - pa ne samo Ljubljančani, tudi drugi.« Foto: Katarina Rajevec
Zelena prestolnica, bela Ljubljana, po vašem v barvi jajčne lupine z zlatimi poudarki; zdi se, da ni soglasja o barvi Ljubljane. V kateri je najlepša?
Množica ljudi, ki pridejo v Ljubljano, poseda po trgih v svojih barvitih oblačilih in v mesto vnese množico različnih barv in odtenkov, zato je Ljubljana najbolj pisana prav poleti. Tako imam najraje.
Poleti postane tudi pravo turistično mesto, kjer se ob večerih sliši prijetno govorjenje v različnih jezikih. Kako turisti sooblikujejo mesto in življenje v njem?
Vanj prinesejo svoje impulze, naredijo ga bolj dinamičnega, tudi v interakciji z domačini, ki se zaradi njih bolj trudijo predstavljati mesto. Več pozornosti namenimo urejanju mesta, v urbano dogajanje je umeščeno več kulturnih dogodkov. Po drugi strani pa naraščajo komunalni stroški, v turizmu so zaradi potreb zaposleni tudi manj izobraženi kadri.
So zaradi turistov včasih zapostavljeni prebivalci?
Načrtovalci in drugi bi morali poskrbeti, da prebivalcev nikoli ne bi zapostavljali zaradi turizma. Turisti pridejo v mesto tudi zato, da se prilagodijo in uživajo v načinu življenja, kakršnega živimo prebivalci. Ljubljana ima razmeroma velik delež turistov na prebivalca, zato moramo najti pravo ravnovesje. Tudi sama si ne želim, da bi staro mestno jedro postalo mesto hotelov, hostlov in luksuznih prodajaln.
Nekoč ste dejali, da je Ljubljana samosvoja in da to vpliva na identiteto prebivalcev. Bi lahko bilo tudi obratno?
Seveda, gre za medsebojni vpliv. Zdi se mi, da ko greš denimo v Barcelono, precej hitro prevzameš njihov način življenja.
Prešernov in Kongresni trg, Robbov vodnjak, Zmajski most, to so kraji, ki jih poznamo vsi. Kateri pa so prezrti motivi Ljubljane?
Več jih je. Denimo, kdo ve, da je na Gornjem trgu polovica breze ob cerkvi, kjer lahko sedimo in uživamo v tem mikroprostoru, mimo katerega vodi pot na Grad? Potem so tu prečne ulice, celo nabrežje Ljubljanice, Krakovo, sedenje ob Karlovškem mostu. Opažam, da je tudi okoli Križank vse manj ljudi.
Predlagali ste, da se dobiva na Gallusovem nabrežju. Kateri, poleg tega kotička, je še vaš najljubši?
Kateri je najljubši, je odvisno od tega, kaj mi tisti trenutek ustreza in kaj iščem: mestni vrvež, mir ali samoto. Mi je pa najbolj inspirativno sedeti ob Ljubljanici, tudi nova Slovenska cesta mi je zelo všeč. Gallusovo nabrežje pa morda zato, ker mi je najbolj domače, saj tu živim.
Sprehajanje je del vašega vsakdanjika. Ponavadi vam družbo dela psiček Taši.
Res je, prav tako pa še nekdo – zmajček, ki pravzaprav živi na Hribarjevem nabrežju. Za zmaja Maja, kot smo ga poimenovali, z nekaterimi oblikovalci načrtujemo, da bi mu vdahnili življenje in bi malce nagajal po mestu. Morda bo svoje življenje našel v kakšni risanki, knjigi ali kako drugače.
