Neizogibno zlo starega Rima

Čeprav je stari Rim vladal svetu, so bil na cestah nesporni vladarji razbojnik.

čet, 08.05.2014, 12:00

Ceste rimske province Venetia et Histria, katere glavno mesto je bila Emona, so bile za takratnega popotnika prav tako nevarne kot druge ceste velikanskega imperija. Njegove legije so res vladale ogromnemu delu takrat znanega sveta, toda na cestah so bili, kot pričajo dokumenti, nesporni vladarji razbojniki.

Kako resna nadloga so bili razbojniki, pričajo zapisi v rimskih legalnih virih, ki se jih je podrobno lotil zgodovinar Thomas Grunewald. V svojem delu Banditi v rimskem imperiji: mit in resničnost ugotovi, da so nenehne razprave učenih rimskih pravnikov pomemben pokazatelj vseprisotnosti razbojništva. Na to »notranjo bolezen« opozarja tudi takratna pravniška praksa, ki se je nanašala na primere odgovornosti v primeru izposojanja lastnine. Znani pravnik Gaj navaja mnenje, da je treba izposojene dobrine čuvati enako skrbno, kot skrbni pater familias čuva svojo lastnino. Izjemoma je skrbnik oproščen odgovornosti le v primeru neizogibne škode. Kot primere te škode pa Gaj citira: smrt sužnjev, ki je lastnik ni mogel preprečiti zaradi napada banditov ali sovražnikov, piratske zasede, brodoloma, ognja ali pobega zaupanih mu sužnjev.

Niti stražar ni bil odgovoren za zaupano mu lastnino, če je bila ta uničena zaradi posega razbojnikov (incurcus latronum, lat.). Sužnja tudi niso obravnavali kot begunca, niti vojaka kot dezerterja, če so bili razbojniki vzrok njune zapustitve z mesta dolžnosti brez uradnega dovoljenja.

Strah in trepet

Antična Emona se kot utrjeno bodisi vojaško bodisi upravno mesto v rimskem imperiju po svoji organizaciji ni razlikovala od drugih mest v tem času. Bila je z obzidjem in po načelih rimske gradnje utrjeno mesto na glavni cesarski prometni žili iz Aquileje (Ogleja) naprej prek Atransa (Trojane), v Celeio (Celje), Petovio (Ptuj) in naprej v Podonavje. Na tej cesti so na trudnega popotnika zagotovo prežale številne nevarnosti. Tako imenovani Črni graben, ki se začne pri Lukovici in konča pri Trojanah, je bil gotovo ena najbolj črnih točk na tej cesti, saj je bil tudi mnogo pozneje velikokrat omenjen kot idealen kraj za roparske zasede. Za časa Ilirskih provinc so bili rokovnjači iz Črnega grabna, denimo, strah in trepet francoskih, čeprav oboroženih poštnih pošiljk.

Ker so bili razbojniki obravnavani skoraj kot naravna nesreča, ki izključuje osebno odgovornost, lahko z gotovostjo trdimo, da so bili tudi za prebivalce Regie X. in Noricuma, kot sta se imenovali provinci na današnjih slovenskih tleh, razbojniki ena tipičnih nadlog, ki so pestile vsakdanjik prebivalca rimskega imperija. Da je šlo v rimskem imperiju za res veliko ljudi, ki so se preživljali z razbojništvom, je videti tudi iz opombe zdravnika Galena, ko je iskal človeška trupla za seciranje. Zdravnikom je priporočal preskrbo s trupli na smrt obsojenih, posebno v arenah, ali pa z nepokopanimi trupli razbojnikov, ki so ležala po hribih.

Ulpianove statistike

Vtis o vsenavzočnosti razbojnikov daje tudi izrazje rimskih piscev glede potovanj. Pravnik Ulpijan našteva med glavnimi tveganji za popotnika na prvem mestu, da ga ubijejo razbojniki ali da ga povozi voz. Tudi v paraboli o dobrem Samaritanu, so moža, ki potuje od Jeruzalema v Jeriho, napadli razbojniki. Ko napol mrtev leži ob robu ceste in se nihče se ne zmeni zanj, se ga usmili popotnik iz Samarije, mu poveže rane in ga odpelje v obcestno krčmo.

Napadi razbojnikov na ljudi so bili tako pogosti, da je celo Jezus to posplošil v paradigmo o človeku, ki potrebuje pomoč sosedov. Apostol Pavel v svojem drugem pismu Korintčanom opisuje med drugimi težavami in nevarnostmi, ki jim je bil izpostavljen, tudi nevarnosti voda in nevarnosti roparjev. Plinij starejši poroča o psu, ki je zaščitil svojega gospodarja plemiča Vulcatiosa na poti pred roparjem. Zgodovina ve tudi za senatorja Celija, ki ga je pes zaščitil pred roparsko sulico in pri tem poginil. Seneka pa poroča o tem, kako je prihod divjih živali nagnal roparjem strah v kosti, da so pobegnili od svojih žrtev.

Epiktetus je popotnikom svetoval, da se pridružijo konvoju pomembnejših veljakov, še posebno če pripadajo uradniškim vrstam. Po tem kriteriju je bil zagotovo najbolj idealen zaščitnik Hadrijan, ki je pogosto potoval s polnimi žepi in mnogo večjo zaščito od enega psa. Toda celo njemu se je zgodilo, ko je bil še tribun, še preden je postal cesar, da je med potjo iz Mainza v Koell postal žrtev skrbno pripravljene zasede in je moral dokončati svoje potovanje peš. Leta 152 je podobna usoda doletela Valerija Etruska, izvršnega legata Afrike, na poti iz štaba III. legije Avgusta, ko je hitel ob afriški obali na srečanje z Varijem Klemensom, prokuratorjem Mavretanije. Pozneje je dogodek opisal takole: »Na poti so nas nenadoma napadli razbojniki. Strgan in ranjen sem jim komaj ušel s svojim spremstvom.« Niti oficirji najvišjega ranga z oboroženim spremstvom torej niso bili varni pred roparji.

Na Trojane na prašiča

Cesar Avgust se je cestnega razbojništva, vsaj v Italiji, lotil tako, da je sistematično razpostavil obcestne policijske postojanke. Za časa njegovega vladanja je bil neposredno k rimskemu imperiju priključen tudi osrednji del današnjega slovenskega prostora. Najmanj takrat je postala Emona utrjeno mesto pod neposrednim nadzorom Rima, torej so bile policijske postojanke tudi na cesti Aquilea–Emona–Atrans. Poleg njih so ob glavnih poteh stale značilne gostilne (mansiones), podobne današnjim motelom ob glavnih poteh, ki so bile oddaljene druga od druge en potovalni dan. To so bila tudi ugodna prenočišča in trgovine z različnim blagom. Hrana in pijača nista bili dragi, razen če si je gost zaželel še družbo dekleta, je zapisala dr. Ljudmila Plesničar Gec v knjigi Emonska in rimska kuhinja.

Kot specialiteto ali slovesno pojedino so v gostilnah pripravljali trojanskega prašiča, nadevanega s školjkami in manjšimi ptiči, pečenega pol v testu, pol pa močenega z vodo. Seveda je bila pot na Trojane prenevarna, da bi človek tja potoval samo zaradi pojedine. Če pa že, potem je bilo pametno upoštevati nasvet Juvanala, da je najboljša obramba pred cestnimi razbojniki, če potuješ praznih žepov. Na cesti si lahko le z majhno skrinjo premoženja v vsakem temnejšem kotičku, še posebno ponoči pričakoval meč za vrat ali batino po glavi. Človek brez premoženja pa je lahko mirno žvižgal na svoji poti. Seneka je dejal: »Če si praznih rok, te bodo cestni roparji pustili pri miru; revež lahko potuje v miru.«

Delo cesarja Avgusta je nadaljeval cesar Tiberij. Komod je v severni Afriki ukazal izdelavo nadzornih stolpov za varovanje popotnikov, na srednji Donavi pa so po njegovem ukazu utrdili obrežja z novimi stolpi in garnizoni za varovanje mest, ki bi bila ugodna za roparske napade. V tretjem stoletju je bila mreža takšnih policijskih postaj tako velika, da so z njo pokrivali vse imperialne ceste v provincah. Kljub temu potovanja niso postala nič varnejša. Ciprijan piše, da je kriza imperija v tretjem stoletju privedla do takšne stopnje kriminala, da so bile ceste dobesedno blokirane zaradi razbojnikov, morja pa zaradi piratov.

Jalova prizadevanja superintendantov

Vsak guverner province je bil odgovoren za boj proti kriminalu, torej tudi proti razbojništvu. Pristojnosti za to delo je delegiral naprej, predvsem na okrajne policije. Kot je razvidno iz nagrobnih spomenikov, je obstajal poseben superintendat za ukrepe proti roparjem. Nagrobne napise s takšnim nazivom pokojnika so našli v Švici pa v Bingnu in Normandiji.

Policijsko osebje je službovalo predvsem v mestih, medtem ko na podeželju ni bilo policijskih uradnikov. To pomanjkanje varnostnih sil za javno varnost so nadomeščali z zasebnimi varnostniki, ki pa se pogosto niso vedli nič bolje kot razbojniki, proti katerim bi se morali boriti. Gledano v celoti, je bila rimska država na splošno povsem nemočna proti vsemogočnemu kriminalu pa tudi proti piratstvu. Ropanje na morjih se ni prav nič razlikovalo od cestnega razbojništva, samo načini so bili drugačni. Plutarh je imel najbrž prav, ko je dejal, da je mogoče živeti brez strahu pred roparji samo tako, če človek ostane doma. V resnici niti dom ni bil varen pred napadalci. Ko so bile v Rimu javne prireditve in je večina prebivalcev odšla od doma, je cesar Avgust ukazal stražarjem, naj patruljirajo po ulicah in čuvajo domove pred roparskimi tolpami.

Verjetno so še najbolj otipljiv dokaz o vsenavzočnosti banditov ohranjene nagrobne plošče njihovih žrtev. Čeprav v primeru Emone takšnega nagrobnega spomenika niso našli, lahko verjamemo zgodovinarju Brentu Shawu, ki je ugotovil, da je po vsem rimskem cesarstvu mogoče najti podoben nagrobni epigram, ki priča o smrti umrlega: umorjen od roparja (interfectus a latronibus, lat.).

Takšna usoda je lahko doletela ljudi iz vseh družbenih skupin in starosti. Celo neki gladiator, ki je preživel v areni štiri dvoboje in bi tudi petega, je postal žrtev razbojnikov. Naslednje pričevanje kaže, da se je to dogajalo tudi v provincah na slovenskih tleh. Zgodovinar poroča, da je bil na nekem mestu v Julijskih Alpah, nedaleč stran od Emone torej, ki najbrž ni po naključju nosilo imena Scelerata (slaba dežela), umorjen od razbojnikov starejši centurion XIII. legije Gemina. V francoski Burgundiji se je to zgodilo vojaku XXII. legije, v Trierju pa tekaču imperijske pošte. V Rimu je takšna usoda doletela moškega in njegovih sedem posvojencev. Desetletna rimska deklica je bila umorjena zaradi nakita (ornamentorum causa). Na njenem nagrobniku piše tudi, da je bila maščevana (et vindicata). To pa je skromno zadoščenje, za smrt otroka. Takšna zadoščenja od roke pravice so bila tudi skrajno redka, pravijo zgodovinarji.

Prijavi sovražni govor