Tiskane izdaje
Ljubljanica in celotno Ljubljansko barje sta zanimiva predvsem z arheološkega in tudi zgodovinskega vidika. Arheologi so ju začeli preučevati že v prvi polovici 19. stoletja, ob prvih poskusih izsuševanja Ljubljanskega barja. V obdobju med letoma 1825 in 1936 so ob poglabljanju rečne struge našli in popisali številne predmete iz bakrene, bronaste, železne in rimske dobe.
Ljubljanica je pogosto poplavljala tudi Ljubljano, nerodovitna, močvirna in kisla barjanska zemlja ter pogosta meglena obdobja pa so spodbudili načrtno izsuševanje Barja, ki pa nikoli ni uspelo. V sklopu teh prizadevanj so v ožini med Ljubljanskim gradom in Golovcem izkopali Gruberjev prekop. Graditi so ga začeli leta 1773, dokončan pa je bil v letih 1780−1782. Vodo so v novozgrajeni kanal prvič spustil 25. novembra 1780.
Zelo zahteven projekt je bila tudi regulacija in poglobitev struge Ljubljanice skozi mesto, s čimer so začeli že leta 1825 in nato po daljšem premoru nadaljevali leta 1908 ter zaključili leta 1936. Skoraj 2000 metrov dolg odsek skozi mesto med Ambroževim trgom in izlivom Gradaščice so skupaj z nekaj sto metri Gradaščice spremenili v betonsko korito, uredili so tudi okoli 600 metrov struge pred začetkom betonskega korita do Špice (današnji Trnovski pristan) in okoli 2000 metrov struge dolvodno od današnjih Plečnikovih zapornic (zgrajene 1939 za uravnavanje pretoka Ljubljanice skozi mesto).
Pri urejanju nabrežij Ljubljanice v mestu je sodeloval tudi arhitekt Jože Plečnik; tu so v zadnjih letih vse bolj priljubljena sprehajališča domačinov in obiskovalcev, čez reko pa vodijo številni lepi mostovi − najlepše je Tromostovje, zgrajeno po načrtih Jožeta Plečnika.
V 90. letih 20. stoletja je v Ljubljani oživela turistična plovba po reki. Zdaj številne ladjice vozijo turiste od mestnega središča do Livade, nekatere pa tudi naprej proti Vrhniki. Na levem bregu Ljubljanice je malo nad Špico lociran Veslaški klub Ljubljana, ki pripravlja občasne veslaške tekme na reki v Trnovskem pristanu.
