Nekoč v Ljubljani: Ljubljanica II.

Pri urejanju nabrežij Ljubljanice v mestu je sodeloval tudi arhitekt Jože Plečnik.

S. P.
čet, 11.02.2016, 12:00

Zmago Tančič je zbirateljstvu starih predmetov zapisan že več kot 35 let. V tem času je v svoje zbirke uvrstil približno 7000 starih razglednic, starih fotografij, drugih drobnih tiskov kot so vabila, reklame, stare fakture in podobno. Kot rojen Ljubljančan se je poglobil predvsem v zbiranje predmetov, vezanih na glavno mesto in okolico. Njegova prva zbiralska ljubezen je bila numizmatika, za katero ga je navdušil oče, povezavo s tem konjičkom pa še vedno ohranja, saj je podpredsednik Numizmatičnega društva Slovenije.

S svojim gradivom je sodeloval pri več kot petdeset razstavah, lani tudi pri razstavi ob 60-letnici Gospodarskega razstavišča, 110-letnici odkritja Prešernovega spomenika v Ljubljani in razstavi ob 120-letnici ljubljanskega potresa 1895-2015. Njegove razglednice in drugi drobni tiski so del več kot šestdesetih knjig in katalogov.

Glavno mesto Slovenije je nastalo ob Ljubljanici v tako imenovanih Ljubljanskih vratih, dober kilometer široki vrzeli med Grajskim hribom, na katerem stoji Ljubljanski grad, in Rožnikom. Na južnem robu mesta dobi Ljubljanica levi pritok Mali graben, ki je umetno izkopan razbremenilnik Gradaščice (manjši del se kot Mestna Gradaščica izliva v Ljubljanico v Trnovem), pri Špici pa se od nje odcepi Gruberjev prekop.

Skozi mesto teče Ljubljanica po umetno poglobljeni strugi ob vznožju Grajskega hriba ter severno od njega vstopi na prodnato Ljubljansko polje. Zaradi močnega nasipanja Save v zadnji ledeni dobi je potisnjena povsem na južni rob ravnine in z leve ne dobiva nobenih pritokov, z desne pa se vanjo stekajo manjši potoki z Golovca in najzahodnejšega dela Posavskega hribovja (Gobovšek). Tik pred izlivom dobi v Podgradu z desne še Besnico in se malo naprej izlije v Savo.

Ljubljanica je pogosto poplavljala tudi Ljubljano, nerodovitna, močvirna in kisla barjanska zemlja ter pogosta meglena obdobja pa so spodbudili načrtno izsuševanje Barja, ki pa nikoli ni uspelo. V sklopu teh prizadevanj so v ožini med Ljubljanskim gradom in Golovcem izkopali Gruberjev prekop.

Graditi so ga začeli leta 1773, dokončan pa je bil letih 1780–1782. Vodo so v novozgrajeni kanal prvič spustil 25. novembra 1780. Zelo zahteven projekt je bila tudi regulacija in poglobitev struge Ljubljanice skozi mesto, s čimer so začeli že leta 1825 in nato po daljšem premoru nadaljevali leta 1908 ter zaključili leta 1936. Skoraj 2000 metrov dolg odsek skozi mesto med Ambroževim trgom in izlivom Gradaščice so skupaj z nekaj sto metri Gradaščice spremenili v betonsko korito, uredili so tudi okoli 600 metrov struge pred začetkom betonskega korita do Špice (današnji Trnovski pristan) in okoli 2000 metrov struge dolvodno od današnjih Plečnikovih zapornic (zgrajenh 1939 za uravnavanje pretoka Ljubljanice skozi mesto).

Pri urejanju nabrežij Ljubljanice v mestu je sodeloval tudi arhitekt Jože Plečnik; tu so v zadnjih letih vse bolj priljubljena sprehajališča domačinov in obiskovalcev, čez reko pa vodijo številni lepi mostovi − najlepše je Tromostovje, zgrajeno po načrtih Jožeta Plečnika.

Prijavi sovražni govor