Tiskane izdaje
Njegovo delo je nadaljeval avstrijski guverner Lattermann, ki je parku postavil osnovno ogrodje sprehajalnih poti in uredil drevored, ki so ga sprva krasili topoli, kasneje pa kostanji.
Po letu 1850, ko so zgradili železnico, je bil drevored, ki je povezoval Tivoli z mestom, prekinjen.
Lettermanov kostanjev drevored v Tivoliju so leta 1933 preuredili po Plečnikovih načrtih, ki je kostanje odstranil in naredil široko peščeno sprehajalno pot s klopmi ob poti in svetilkami na sredini.
Ker so bili meščani navajeni sprehoda po senci kostanjevih dreves, sta bila arhitekt Plečnik in mestna oblast deležna ostrih kritik. Meščani so se počasi navadili na novo sprehajališče in ga sprejeli za svojega.
Ribnik, ki je bil poleti namenjen čolnarjem, pozimi pa drsalcem, so izkopali leta 1880. Ribnik je upravljalo nemško drsalno društvo Laibacher Eislaufverein.
Leta 1906 je mestna občina ribnik odvzela nemškemu drsalnemu društvu in ga do prve svetovne vojne vodila sama.
Zaradi pomanjkanja sredstev so v mestni hiši med obema vojnama sklenili, da organizirano drsanje opustijo, in tako se je končala zlata doba drsanja na ribniku.
V območju Tivolskega parka so sledile še druge spremembe.
Zgradili so kopališče Ilirija, letni kino za dvorcem Tivoli, parku so priključili gozdna pobočja Rožnika, po načrtih E. Ravnikarja je bila ob vhodu v Tivoli zgrajena Moderna galerija.
Čez Šišenski hrib so park s peščenimi potmi povezali z živalskim vrtom in zabaviščem ter gostiščem Mostec.
