Nekoč v Ljubljani: Tivolski velesejem

Leta 1939 je velesejem izdal natečaj za trajnostno ureditev sejmišča, na katerem je zmagal Vinko Glanz.
Objavljeno
18. januar 2016 11.39
S. P.
S. P.

Ljubljanski velesejem je nekdanji razstavni prostor na območju današnjega parka Tivolija, ki je obstajal med letoma 1921 in 1955.

Na trikotnem prostoru med Gosposvetsko, Lattermanovim in Lipovim drevoredom so leta 1921 postavili Ljubljanski velesejem. Razstavne paviljone je v letu 1920/21 projektiral arhitekt Josip Costaperaria; do jeseni 1921 so zgradili pet večjih in okoli 20 manjših. Prvo leto je tako sejem obsegal približno 25.000 kvadratnih metrov površine, naslednje leto pa je mesto Ljubljana dalo v najem še 13.000 kvadratnih metrov ob drugi strani Lattermanovega drevoreda; na novi površini je Costaperaria postavil dva velika paviljona, restavracijski paviljon in vinotoč.

Leta 1925 je Državni higienski zavod v Ljubljani v enem od teh dveh paviljonov postavil higiensko razstavo, ki je obstajala do leta 1932, ko je paviljon zadela strela in je pogorel. Leta 1930 so zgradili še dva nova velika paviljona, tako da se je njihovo število povečalo na deset.

Leta 1939 je velesejem izdal natečaj za trajnostno ureditev sejmišča, na katerem je zmagal Vinko Glanz. Načrte mu je prekrižal izbruh aprilske vojne leta 1941. Pred drugo svetovno vojno so tu organizirali več sejmov (na primer Ljubljanski mednarodni vzorčni velesejem) in razstav: mednarodna razstava radia in telekomunikacij, razstava umetnin na Ljubljanskem velesejmu, Slovenska moderna umetnost, Razstava slovenskega novinarstva, mednarodna razstava umetniške fotografije ...

Med vojno so prostor zasedli okupacijski vojaki (sprva Italijani, nato pa Nemci) in tu vzpostavili vojašnico ter intendantsko službo za ljubljanski garnizon. Enajstega novembra 1944 so vojaški kompleks napadla zavezniška letala in pri tem uničila tudi skladišče nafte.

Leta 1955 se je Ljubljanski velesejem preselil iz Šiške na današnje Gospodarsko razstavišče.