»Ni reda, saj taksiste menjujejo kot spodnje perilo«

Ljubljana – Smo samo še tekmeci, o taksistih v glavnem mestu pove predsednik Taxi društva Ljubljana, najstarejšega v Sloveniji, ki združuje taksi prevoznike. V dvajsetih letih, kolikor prevaža potnike po ljubljanskih ulicah, se je po njegovem marsikaj spremenilo.

Število taksistov, kot pojasni Marko Babnik, se je do danes močno povečalo, dela je vse manj, red pa je tak, kot je bil, ko je začel voziti taksi. »Če nisi imel licence, so te taksisti sami odslovili. Zdaj pa je takih taksistov več kot tistih, ki imamo urejene papirje.«

Župan je v pogovoru za Delo januarja dejal, da bi na Slovenski cesti »morda v kratkem uvedli vožnjo električnih taksijev«. Na občini so pozneje pojasnili, da gre zgolj za idejo. Kako jo vidite?

To je omejevanje naše dejavnosti. Mi smo javni prevoz, plačujemo dajatve kot javni prevoz, pri registraciji dodatno plačujemo za taksidejavnost in kupujemo občinsko nalepko, ki nam omogoča, da vozimo tudi po Slovenski. Županov argument, da ne smemo voziti po Slovenski, je, da so se taksisti tam zadrževali v večernih urah. To sicer drži, a zato imamo pristojne službe, ki naj to nadzorujejo in uredijo.

Kaj sicer pomeni vožnja po Slovenski cesti za taksista?

Pomeni krajši odzivni čas. Če moram peljati vse naokoli, to pomeni, da se naš odzivni čas podaljša. Če grem ob štirih z Miklošičeve na Gregorčičevo, moram prevoziti cel krog in potrebujem vsaj dvajset minut, da pridem do stranke. Prej pa si šel po Slovenski in je bilo veliko hitreje.

Boste na to opozorili občino? Ali se dobili z županom?

Mislim, da je to končana zgodba. Z županom se zelo težko kar koli izpogajaš, tako je, kot on reče.

Nekaj sestankov na občini pa je vendarle v preteklosti bilo.

Z županom že lep čas ne. Pred tem pa nisem vodil društva, je pa tedanji predsednik društva zadnje srečanje protestno zapustil.

Takrat je opozoril, da na sestankih sedijo lastniki večjih taksi podjetij, ki da zastopajo zgolj lastne interese.

Točno tako. Zato sam nisem privrženec takšnih sestankov, ker smo ostali v manjšini. V društvu zagovarjamo stališče, da je treba taksidejavnost urediti tako, da se uvede en avto, ena licenca in en voznik. In ko pridem na sestanek z drugimi, oni zagovarjajo nasprotno. Podobno se je zgodilo glede licenc. Postavili so prehodni rok, v katerem so si morali taksisti urediti papirje. Toda tu ne more biti prehodnega obdobja. Si taksist ali pa nisi, imaš licenco ali pa je nimaš, in če je nimaš, enostavno ne moreš voziti. Hkrati je treba uvesti enotno ceno. Župan je sicer postavil najvišjo ceno za kilometer vožnje, toda potem je treba določiti tudi najnižjo. Ne more nekdo služiti z dumpinškimi cenami, kar se zdaj dogaja. Dajatve je treba plačati, zato za ceno, po kateri nekateri taksisti opravljajo prevoze, ni mogoče voziti. Problem je tudi pri javnih razpisih, saj vzamejo najcenejšega ponudnika, medtem ko nič drugega ni pomembno. Lastnikom taksipodjetij pa je vseeno, za kakšno ceno taksisti vozijo.

Zakaj ni interesa, da se to uredi, kot predlagate?

Ker podjetja menjujejo voznike kot spodnje perilo. Z njimi imajo sklenjene najemne pogodbe za dve uri na teden, potem spišejo spet novo pogodbo.

Ste izračunali, koliko znaša najnižja cena za kilometer, da taksistu ostane dostojno plačilo?

Minimalno je to en evro. Ko sem začel voziti taksi, je bila cena za liter bencina enaka ceni za kilometer vožnje. Toda potem so začeli ustanavljati vsa ta podjetja, ki so pridobivala stranke z nižanjem cene. Zdaj kot samostojni podjetnik delaš cel mesec, tudi ponoči, za 600, 700 evrov. Če seveda vmes ne zboliš. Po drugi strani pa lastniki firm bogatijo s pobiranjem dispečnin, medtem ko vozniki komaj preživijo.

Kako pa je to urejeno v Taxi društvu Ljubljana?

Pri nas je vse urejeno.

Koliko znaša dispečnina, ki jo mora plačati posamezni voznik?

Sto evrov.

Torej delujete enako, kot podjetja, do katerih ste kritični?

Pri njih je dispečnina še vsaj dvakrat višja, hkrati gre vse lastniku. Mi pa smo enakopravni, vseh 63 članov ima enak delež v društvu.

Če je cena za kilometer vožnje 60 centov, kaj to pomeni za taksista, ki ima odprt s. p., kar jih ima večina?

S 60 centi je nemogoče preživeti. Edina možnost je, da odpelješ stranko s točke A do točke B in te tam čaka nova stranka, toda to se ti morda zgodi enkrat ali dvakrat v celem mesecu. Hkrati ima Ljubljana nekaj več kot dvesto tisoč prebivalcev, taksistov pa je neuradno okoli tisoč, kar je preveč. Tudi ni več takšnega povpraševanja po prevozih s taksiji.

Edina raziskava iz leta 2011 je pokazala, da je taksi dejavnost v Ljubljani med najslabše urejenimi v Evropi. Na občini so od takrat uvedli nekatere spremembe, med njimi tudi obvezne nalepke na vozilih. Te naj bi dokazovale, da gre za zaupanja vreden taksi, kot je ob uvedbi pojasnil župan Janković.

To je brezzveze. Nalepko ima lahko vsako vozilo, vprašanje pa je, kdo ga vozi, torej, ali ima vse papirje. O tem pa nalepka ne pove ničesar. In za nalepkami se lahko skrivajo prav vozniki, ki nimajo papirjev. Zato pa zagovarjamo en avto, ena licenca.

Če večjim taksi podjetjem takšna ureditev ne ustreza, pa je vprašanje, zakaj občina tega ne uredi tako?

To se sam sprašujem že leta. Povsem enostavno bi se to lahko uredilo, a se ne.