Ni še alternative megalomanski prenovi Ilirije

Ljubljana – Ljubljana, ki je poleg Tirane edina evropska prestolnica brez pokritega olimpijskega bazena, tudi po včerajšnjem srečanju staršev mladih plavalcev s predstavniki občine, ministrstva, panožne zveze in olimpijskega komiteja ni nič bliže objektu, o katerem se govori že desetletja.

Srečanje je sledilo pismu, ki so ga starši otrok iz ljubljanskih plavalnih klubov decembra naslovili na občino, ministrstvo za šport ter Olimpijski komite Slovenije. V njem so opozorili na slabe razmere za trening, ko se plavalci poleti na Kodeljevem in Iliriji gnetejo s kopalci, rekreativci, skupinami počitniških varstev in drugimi, pozimi pa trenirajo v neustreznih razmerah pod balonom, s katerim je pokrit bazen na Kodeljevem.

»Tekmovalno plavanje v Ljubljani je iz leta v leto bolj v zatonu,« je opozorila Uršula Majcen, predstavnica staršev, ki so pod poziv, naj pristojni vendarle nekaj storijo na tem področju, zbrali 325 podpisov staršev otrok iz vseh ljubljanskih plavalnih klubov. Če se nekateri še spomnijo napovedi, da bo Ljubljana leta 2013 gostila evropsko prvenstvo v plavanju v kratkih bazenih, je Majcnova postregla s podatkom, da je minilo že deset let, odkar je naša prestolnica gostila – državno prvenstvo. »Ljubljana je na tem področju zaostala,« je poudarila Anka Štular, druga predstavnica staršev, in dodala, da otroci v glavnem mestu nimajo enakih možnosti za trening kot v drugih delih države.

Dotrajani balon

Čeprav so razmere pod več kot deset let starim in že precej dotrajanim balonom na Kodeljevem daleč od idealnih, jih še bolj skrbi, da bi ostali še brez teh kapacitet za trening. Ko so starši predstavnike občine (srečanja so se včeraj udeležili podžupan Dejan Crnek, vodja oddelka za šport Marko Kolenc in direktorica Športa Ljubljana Tatjana Polajnar) vprašali, ali ima občina plan B za primer, da balona prihodnjo sezono ne bo več mogoče postaviti, je nastala tišina. Nato je podžupan Crnek odgovoril: »Spet govorite samo o črnih scenarijih. Naša ekipa dela dobro, če se bo to zgodilo, bomo našli rešitev.«

Pa bolj dolgoročne rešitve, kot je na primer gradnja pokritega olimpijskega bazena? V zvezi s tem se je v preteklosti največ govorilo o prenovi kopališča Ilirija. Tam je že daljnega leta 1999 takratna županja Vika Potočnik položila temeljni kamen, zatem je občina razpisala arhitekturni natečaj, na katerem je zmagal projekt avstrijskega arhitekta Petra Lorenza. Projekt je zastal, znova pa je postal aktualen leta 2006, ko ga je takrat izvoljeni župan Zoran Janković umestil med svojih 22 nosilnih projektov z obljubo, da bo Ljubljana pokrit olimpijski bazen dobila do leta 2010.

Po dveh mandatih in pol Jankovićevega županovanja prav velikega napredka ni bilo. Že v prvih letih je zaradi zahtev kulturovarstvenikov odpadel Lorenzov projekt, ki je predvideval veliko komercialnih vsebin, in s tem možnost financiranja v okviru javno-zasebnega partnerstva. Javnih sredstev pa ne občina ne država (prenova je zastavljena precej megalomansko, nekatere ocene stroškov so presegle 70 milijonov evrov) nista zagotovili. Pred volitvami leta 2014 je Janković Plavalni center Ilirija sicer spet uvrstil v svoj predvolilni program z napovedjo, da bo projekt realiziran v obdobju 2016–2018, a s pripisom, da bo »dinamika odvisna od pridobitve sredstev EU«. A že prej je bilo jasno, da za tovrstne projekte v trenutnem finančnem obdobju, ki se bo izteklo leta 2020, sredstev ne bo.

Denarja ni

Kot je včeraj staršem priznal vodja direktorata za šport na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Boro Štrumbelj, kaže, da evropska sredstva športni infrastrukturi ne bodo namenjena niti po letu 2020. »Verjetno Ilirija v tem trenutku ni izvedljiva, dalo pa bi se najti objekt, ki bi ga pokrili. To se da danes izvesti za razmeroma majhen denar, treba pa je razmisliti, kateri objekt bi bil to,« je dejal. »To, kar imate v Ljubljani, je z vidika programov nadstandardno, z vidika razmer pa neprimerno,« je opisal razmere za trening, ki jih mladim plavalcem zagotavlja občina.

Prav občina se mora odločiti, ali bo vztrajala pri prenovi Ilirije ali pa bi bilo morda pokrit olimpijski bazen bolje realizirati kje drugje in za manj denarja, je dejal Štrumbelj. Bo država sofinancirala projekt? Vodja direktorata je le zagotovil, da bodo z občino »delali na tem, da se zapre finančna konstrukcija«, in da bo občina lahko kandidirala na njihovih razpisih, kjer pa je sredstev, kot je priznal, glede na potrebe po državi, premalo. Dejal je še, da bodo preverili možnost, ali bi bilo za bazen vendarle mogoče pridobiti evropska sredstva – med tistimi, ki so namenjena ali urejanju degradiranih območij ali pa turizmu.

Da denarja ni, je priznal tudi ljubljanski podžupan Dejan Crnek. Poudaril je, da so sicer na občini v preteklosti veliko dela vložili v projekt Ilirija. Kljub močni zasedbi predstavnikov, odgovornih za šport na ljubljanski občini, včeraj nismo slišali, ali občina ima kakšno alternativo (pre)dragemu projektu prenove Ilirije. Crnek je sicer spomnil, da je na kopališču Kolezija predvidena druga faza, v kateri naj bi na območju, kjer je zdaj košarkarsko igrišče, zgradili pokrit 25-metrski bazen. »A s sredstvi, ki so bila na voljo, smo zaključili le prvo fazo.«

Zagreb s šestimi bazeni

Trinajst milijonov evrov vreden projekt prenove Kolezije še danes zbode marsikoga v plavalni srenji, saj z njim profesionalno plavanje ni pridobilo skoraj nič; objekt je, kot so večkrat poudarili tudi na MOL, namenjen predvsem občanom oziroma kopalcem. »V Banjaluki so pokrit olimpijski bazen naredili za štiri milijone evrov, v Gradcu za šest milijonov,« je včeraj dejal nekdanji plavalec, zdaj trener, Nace Majcen. Ljubljani v ponos ne more biti niti, da ima Zagreb kar šest pokritih olimpijskih bazenov, so izpostavili starši. Ki so poudarili, da njihove pobude in prizadevanja ne pomenijo, da je občina dobila sovražnika, temveč partnerja. Kot so dejali, jim je vseeno, kje občina zagotovi primernejše razmere – na Iliriji, Kodeljevem ali Koleziji. In dodali, da se je po njihovem pismu prvi majhen korak v pravo smer že zgodil, saj so otroci pred kratkim na Kodeljevem dobili vsaj možnost uporabe omaric.

Konkretnih obljub ali napovedi, kdaj bi bil lahko storjen večji korak naprej, pa včeraj ne od predstavnikov MOL ne od predstavnika ministrstva nismo slišali. Občina je kot naslednjo prioritetno investicijo v športno infrastrukturo v proračunskem obdobju 2017–2018 določila prenovo atletskega stadiona ŽAK (ocenjena na 15 milijonov evrov) ter zatem gradnjo teniške dvorane (ki naj bi stala pet milijonov evrov). Predvideno je, da bi bila objekta končana do leta 2020. Politične volje, da bi v proračunske načrte umestili tudi racionalen načrt gradnje pokritega olimpijskega bazena – kot so lani na občini našli voljo, da bodo sami financirali več kot 30-milijonsko investicijo v garažo pod tržnico – pa, kot kaže, še ni.