»Nihče ni višje ali nižje, vsi smo natanko tu«

Ljubljana – Kako po slovensko pravite bolečini, je Zuzanno Kraskovo, psihoterapevtko in ustanoviteljico Inštituta za psihosocialno pomoč, med terapijo vprašal eden od nastanjenih v ljubljanskem azilnem domu. »Vprašanje me je zelo prizadelo, ker kaže tudi na stanje družbe, v katero je pribežal.«

V okviru podiplomskega študija psihosocialne pomoči je Zuzanna Kraskova, sicer tudi članica društva slovenskih pisateljev, magistrirala iz kognitivno-vedenjske psihoterapije. Kot prostovoljska psihoterapevtka sodeluje z društvom Kralji ulice in v ljubljanski ambulanti Pro bono za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, v zaporih pa je pred leti vodila delavnice kreativnega pisanja. S Slovensko filantropijo zdaj sodeluje pri projektu Omega, v sklopu katerega pomagajo azilantom in žrtvam vojnega nasilja. Kot psihoterapevtka trenutno dela z desetimi nastanjenimi v azilnem domu v Ljubljani.

Kakšen projekt je to?

Omega je evropski projekt, ki se osredotoča na ranljive skupine. Poleg Slovenije v njem sodelujejo še Avstrija, Nemčija, Romunija in Hrvaška, vsaka država je fokusirana na določeno marginalno skupino. V Sloveniji ga izvaja Slovenska filantropija, zajema pa pomoč azilantom, žrtvam vojnega nasilja, ki so tu zaprosili za azil. Projekt, katerega nosilka je avstrijska organizacija, je naravnan holistično, tako pomoč vključuje zdravstveno oskrbo, psihosocialno pomoč, administracijo in psihoterapijo. Glede na to, da živimo v času, polnem vojnih žarišč, je tak projekt še kako pomemben.

Je psihoterapija omogočena vsem nastanjenim v azilnem domu?

Vsem, ki se zanjo odločijo. Rekla pa bi, da so to predvsem tisti, ki so imeli in – kar je najbolj pomembno – še imajo vizijo o boljšem svetu, o dostojnem življenju, in to ne glede na represijo, ki so jo doživljali v matični državi ali jo doživljajo tudi zdaj, ko so prišli v tako imenovani blaginje polni zahodni svet. Upajo na močnejšo notranjo naravnanost, ki posledično vodi v dobre odločitve in ohranja zdravo duševno stanje.

Kaj ugotavljate skozi pogovore?

Pri uporabnikih, ki poznajo psihoterapijo kot metodo zdravljenja duševnosti, je mogoče precej hitro zaznati, da se potrtost, tesnoba in bojazen umikajo bolj optimističnemu razmišljanju. Um deluje linearno in ponavljajoče se samodejne negativne misli in temeljni vzorci, ki so posledica napačnega razmišljanja ter so pridobljeni in naučeni že v otroštvu ali mladosti, ljudem, ki so bili vpeti v vojna grozodejstva, teh ne dovolijo pozabiti. S psihoterapevtsko obravnavo pa to skupaj prepoznavamo in modificiramo ter iščemo rešitve težav in duševnih stisk. Sodeč po rezultatih lastne prakse je za zdravljenje travm, frustracij ali fobij psihoterapija odlična rešitev. Zlasti z vidika duševne sproščenosti, kar jim da možnost istovetenja z drugimi, saj nihče ni višje ali nižje, vsi smo natanko tu.

Delavnice kreativnega pisanja ste vodili v zaporu na Igu, zdaj to počnete skupaj z begunci. Tako pomagate tistim, ki so pogosto obravnavani kot rob družbe in so tako ali drugače kriminalizirani.

Med marginalnimi skupinami vidim veliko kreativnih ljudi, le da niso imeli možnosti, da bi to izrazili. Če omenim obsojence, kreativni ali ne, so že z izrekom kazni marginalizirani, obveljajo za disocialne osebnosti, najraje se jim pripiše psihopatijo ali sociopatijo. Toda če se malce ozremo naokoli, nam bo slika jasna in sprevideli bomo, kje je pravzaprav treba iskati disocialnost in jo končno začeti kaznovati. Marsikateri obsojenec, ki se je že v mladosti srečal s kriminalnimi dejanji, je v prvi vrsti žrtev disfunkcij primarne družine, prav tako socialnega okolja. Izkušnja z njimi ima posebno mesto v mojem spominu, saj smo bili tik pred tem, da izdamo knjižno zbirko in zaporniški časnik. Ampak ponavadi se pri tako rahločutnih zadevah zatakne v sistemskem smislu. Tako je ostalo zgolj pri željah.

V pogovoru za našo prilogo Ona ste na vprašanje, kakšni so ljudje po vrnitvi iz zapora, odgovorili, da »drugačni, zagrenjeni, distancirani in zadržani«. Kakšni so ljudje po tem, ko zapustijo azilni dom?

Ko ga zapustijo za nekaj časa, da pridejo na psihoterapijo, se počutijo bolje. Ko se vračajo s terapije, pa so zamišljeni, tuhtajo, kaj smo odkrili, popravili, toda vsekakor jim je lažje, in to je najbolj pomembno. Tako se počutijo kot del družbe, v kateri so se, na žalost, zaradi zgrešenih potez nove liberalistične politike bili prisiljeni znajti. So pa krasni ljudje, z izjemnimi potenciali, z veliko notranjo močjo in trdno voljo, ki je marsikdo ne premore – kljub strašnim izkušnjam zlorab, nasilja in diskriminiranja.

Ko opazujete, kako se Evropa odziva na begunce, kaj si ob tem mislite?

Rekla bi, da se je plaz sprožil in da bo število beguncev raslo, in tej njihovi vztrajnosti in uporu prikimavam. Upam pa, da bo zraslo toliko, da se bodo zganili kreatorji – in ne kreativci – političnih trendov zahodne družbe, avtorji strategij, ki so povzročili sedanje dogodke. Upam tudi, da se bo tako na površje dvignilo neizgovorjeno vprašanje, ki pa je vsem blizu – zakaj morajo vsi ti ljudje zapuščati svoje domove. Prav gotovo ne zaradi ponižanj, ki so jih zdaj deležni v zahodni družbi.