»Otroci naj berejo, da bodo zahtevni državljani«

Ob izidu priročnika Od zvezd do zvezd: V Pionirski, centru za mladinsko književnost in knjižničarstvo, vrednotijo dela za mlade.

Fri, 18.11.2016, 09:00

Ljubljana ‒ Tudi letošnji nedavno izdani priročnik za branje kakovostnih knjig je namenjen vsem, ki jim ni vseeno, kaj (njihovi) otroci berejo, poudarjata Darja Lavrenčič Vrabec, vodja Pionirske pri Mestni knjižnici Ljubljana, in Ida Mlakar Črnič, tamkajšnja višja knjižničarka in bibliopedagoginja.

Ker je, kot pravita, poslanstvo mestne knjižnice in njenega centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo spodbujanje branja in opozarjanje na kakovost knjižne produkcije, priročnik pripravijo vsako leto. Med več kot tisoč naslovi, kolikor jih izide na leto, skoraj polovico označijo za tako imenovane pomanjkljive ali pogrešljive izdaje.

Zakaj je pomembno brati knjige?

Ida Mlakar Črnič: Branje pomaga razvijati osebnost, prepoznavati najrazličnejše zunanje in notranje okoliščine življenja. Knjiga je temelj, ki pomaga razvijati mislečega, informiranega in kritičnega posameznika. Raziskave kažejo, da so otroci iz družin, ki imajo doma družinsko knjižnico, bralno bolj pismeni. To se pozna že ob vstopu v šolo in pozneje na različnih ravneh. Toda za knjigo je treba vzgajati ne samo mlade, ampak tudi kupce knjig, starše in družbo kot celoto.

Darja Lavrenčič Vrabec: Predvsem družbo, da bo za to ustvarila ustrezne razmere, tako časovne kot gmotne. Ker zakaj brati? Da bi postali boljši ljudje, da bi znali misliti s svojo glavo, kritično gledati na svet, biti odgovorni in tako tudi zahtevnejši državljani. Da bi lahko živeli več življenj, kot je rekel neki znani avtor, in da bi bili empatični.

Omenili ste družinsko knjižnico, kar je povezano tudi z ekonomskim položajem družine. Toda po zadnjih podatkih eden od štirih otrok v Evropski uniji živi na pragu revščine.

Darja Lavrenčič Vrabec: To je zelo žalostno v 21. stoletju. Zato je najprej treba ustvariti širše, družbene razmere na makro ravni.

Ida Mlakar Črnič: Otroci iz socialno šibkih okolij pogosto ne najdejo poti do splošnih knjižnic, teh 'otokov demokracije', na katerih je mogoče priti do knjige in drugih knjižničnih gradiv, in to brezplačno. Po eni strani bi šola lahko več naredila za to, prav gotovo pa tudi knjižnice.

Kako bi knjižnice lahko naredile več?

Ida Mlakar Črnič: Več bi morali delati na tem, kako povezati knjigo in mladega človeka, tudi s projekti, ki niso vezani samo na knjižnični prostor.

Darja Lavrenčič Vrabec: Pri Pedagoškem inštitutu že vrsto let opozarjajo, da šole ne zmanjšujejo socialnih razlik med otroki, temveč jih puščajo takšne, kot so, oziroma se nanje ne ozirajo. In to se pozna tudi pri učnem uspehu. Otroci gmotno močnejših staršev lahko dobijo učno pomoč bodisi pri njih bodisi imajo na voljo številne druge vsebine, kot so tečaji in druge dejavnosti. Zato je toliko bolj pomembno, da je šolska knjižnica tista, ki zna pritegniti otroka, saj otrok navsezadnje veliko časa preživi prav v šoli. Toda situacija vzbuja skrb, ker šolske knjižnice nimajo urejenega financiranja za nakup gradiva. Imajo zgolj neka materialna sredstva, potem pa je od šol odvisno, kako jih bodo porabile. In tu se kažejo velike razlike med šolami in razvitostjo šolskih knjižnic. Splošne knjižnice še kupujemo knjige, čeprav je tudi naš proračun iz leta v leto manjši, zato se moramo odločati za kakovost, medtem ko v šolah ni zagotovljenih sistemskih sredstev. To je krivično v primerjavi z razvitimi državami, kjer imajo šolske knjižnice sistemsko določen vir financiranja in so dejansko podpora pri pouku in razvijanju otrokovih raznolikih interesov. Pri nas so šolske knjižnice, ki že leta niso kupile novih knjig, in to je velika krivica do otrok, ki jim niti ta osnova ni zagotovljena. Splošne knjižnice pogosto kompenziramo ta primanjkljaj z nakupom primernih gradiv, čeprav je to tudi za nas težko v času zelo omejenih sredstev.

Ida Mlakar Črnič: Problem je tudi, da informacije o knjigah vse težje pridejo do najširše javnosti. Opažamo, da je v medijih vse manj objav o knjižnih novostih, oddaje o pomenu branja na televiziji pa so premaknjene v termine, ko jih gledajo redki. Pomembno je navduševati mlade za branje ne samo v knjižnicah in pri pouku, ampak tudi prek medijev.

Toda zdi se, da zdaj raje na hitro konzumiramo, kar ponujajo spletni portali, medtem ko si je za knjigo treba vzeti čas.

Ida Mlakar Črnič: Da, tudi čas je problem v sodobni družbi. Prav zato je treba ustvariti ustrezne družbene razmere za branje, ker te niso nekaj samoumevnega. Po drugi strani pa je vprašanje, koliko odrasli v resnici beremo. Delež prebivalcev, ki so člani splošnih knjižnic, je žal še vedno premajhen v primerjavi s skandinavskimi državami, kjer je več kot 80-odstoten.

Pravite, da se finančna sredstva zmanjšujejo in da je zato treba pripraviti kakovosten izbor. Toda ta verjetno ni povezan zgolj z omejenimi sredstvi?

Ida Mlakar Črnič: Pri nas na leto izide več kot tisoč naslovov za otroke in mladino, in to brez učbenikov in didaktičnih knjig. Se pravi, da za otroke in mladino še vedno izhaja veliko del, celo preveč. V priročniku, ki ga pripravljamo v mestni knjižnici in letos nosi naslov Od zvezd do zvezd, za vrednotenje odberemo približno tisoč knjig. Letos jih je 782. Najboljše prejmejo znak za kakovost zlata hruška in predstavljajo odlično branje preteklega leta. V priročniku je natančno predstavljena celotna knjižna produkcija preteklega leta, promocijo kakovostnega branja pa postavljamo v ospredje. V knjižni produkciji je že kar nekaj let približno polovica naslovov, ki bi se jim lahko mirno odpovedali in sploh ne bi bilo nujno, da bi izšli. Pravimo jim pomanjkljive in pogrešljive izdaje. Takih je bilo lani celo nekaj manj kot polovico, kar nas veseli.

Kakšna pa je razlika med eno in drugo polovico?

Ida Mlakar Črnič: Na knjigo gledamo kot na celovit založniški izdelek, kar pomeni, da ne vrednotimo zgolj leposlovnega besedila ali pa strokovne neoporečnosti, če gre za poučno knjigo, ampak knjižni izdelek v celoti – torej tudi naslovnico, oblikovanje, lekturo, prevod, ilustracije, skratka vse, na kar moramo biti pri dobrem knjižnem izdelku pozorni.

Darja Lavrenčič Vrabec: To je unikum v slovenskem prostoru in pri tem je opravljeno gigantsko delo. Gre za nacionalni projekt, pri katerem je letos sodelovalo osemnajst strokovnjakov.

Ida Mlakar Črnič: Kot knjižničarji ocenjujemo, kako dobro je neko delo upravičilo svoj poseben bralni namen.

Darja Lavrenčič Vrabec: Slovenski knjižni trg se je močno spremenil na začetku devetdesetih. To je sovpadlo z nastankom nove države, liberalizacijo trga, demokratizacijo, pojavom novih založb in samozaložb. Če smo imeli takrat okoli 260 naslovov, jih je zdaj že več kot tisoč.

Ida Mlakar Črnič: Od takrat dalje zaznavamo izrazito rast knjižnih izdaj za mlade, pravo knjižno hiperprodukcijo.

Toda povečanje števila naslovov ne pove nič o kakovosti, če pravite, da bi se polovici lahko odpovedali?

Ida Mlakar Črnič: Ne, število izdanih naslovov za mlade žal ni povezano tudi z njihovo kakovostjo. Po osamosvojitvi se je pojavilo veliko malih založb, danes lahko tako rekoč vsak v svoji garaži izda knjigo. Pred tem smo imeli velike založbe, ki so svoje založniško delo gradile na dolgoletnih izkušnjah in znanju, hkrati pa so vodile tudi širšo kulturno dejavnost.

Darja Lavrenčič Vrabec: In so vzgajale tudi avtorje. Zdaj pa se dogaja, da tudi pri večjih zložbah zaradi tako imenovane racionalizacije stroškov odpade delo oblikovalca, lektorja ali urednika.

Kaj nabor najboljšega za otroke in mladino v novem priročniku pove o današnjem svetu?

Ida Mlakar Črnič: Tematsko so dela zelo raznolika, v knjigah je zastopan ves pisani svet, od najsvetlejših odtenkov do problemskih tem sodobnega sveta. So pa v ospredju bolj problemske teme, ki zadevajo sodobnega mladostnika, kot so iskanje identitete, družbena problematika, kot sta revščina in socialna izključenost, ter zapleteni družinski in medvrstniški odnosi. Letos smo še posebej opozorili na temo umetnosti v mladinski pripovedni prozi kot obliko pomoči, ki mladim lahko olajša reševanje zahtevnejših življenjskih preizkušenj.

Darja Lavrenčič Vrabec: Mladinska književnost je pogumna, saj je že pred časom začela rušiti mnoge tabuje. Je pa pomembno vprašanje, zakaj se tega loteva. Če je slaba, ji gre zgolj za šokiranje, če pa je dobra, zmore pisati o najbolj kočljivih stvareh iskreno, sproščeno in literarno močno. Je pa res veliko problemskih tem, tako da se kdaj vprašamo, kje sploh še lahko dobimo knjigo za mladostnika o malih, vsakdanjih temah, ki je sproščujoča in humorna.

Kako je danes s primernostjo knjig za otroke in mladino? Profesor Igor Saksida pravi, da to vprašanje izvira iz družbenega pojmovanja otroštva, in če je to za odrasle naivno in nedolžno, potrebuje zaščito.

Darja Lavrenčič Vrabec: Najhuje je otroku lagati in prikrivati, ker je potem življenje tista najhujša izkušnja, ki ga lahko veliko bolj prizadene, kot bi ga v pravem času knjiga s sorodnim problemom. Čas neskončno srečnega mitičnega otroštva je že zdavnaj minil. Vprašanje je, ali je sploh kdaj obstajal in koliko je bil pretirano idealiziran.

Ida Mlakar Črnič: Otroci so del tega sveta in mu ne morejo uiti. Vsega, kar se dogaja, so deležni, zato jim ne gre nič prikrivati, ampak se je treba z njimi veliko pogovarjati.

Darja Lavrenčič Vrabec: Ljudsko slovstvo ni nič prikrivalo, delež šokantnega in grozljivega je tam močno zastopan. Namenjeno je bilo tako otrokom kot odraslim, vsi so poslušali pripovedovalca in iz njegovih zgodb vzeli tisto, kar so lahko, zato ne vem, zakaj takšna pretirana skrb za otroka in mladega, za vsako ceno mu prikriti bolečino odraščanja? Morda se knjigi pripisuje celo prevelika moč v tem smislu, hkrati pa se kdaj sprenevedamo, da ne živimo v družbi, kakršna je.

Ida Mlakar Črnič: S tem je povezano tudi težko razumljivo nezaupanje v mladega človeka, češ da je za nekatere resnice še premlad, da jih ne bo sposoben dojeti v polnosti, da ga je zato treba zavijati v vato in ga ne prehitro soočiti z dejstvom, da je življenje marsikdaj zapleteno in težavno. V resnici so mladi zelo občutljivi za vse probleme sodobnega sveta. Premorejo empatijo in čustveno inteligenco, česar odraslim pogosto manjka. Če je knjiga iskrena, poštena, dobro napisana, če ruši družbene stereotipe, je nujno, da jo mladi preberejo. Še bolj pomembno pa je, da jih potem ne pustimo samih.

Povezane novice

Knjig za mlade ne manjka
15. December ob 18:00
Slovenske založbe so izdale precej prevodnih, a tudi domačih del za starejše in mlajše mladostnike, veliko duhovitega, a tudi problemskega branja.
Prijavi sovražni govor